Že zelo dolgo časa svoje opazovanje ljudi, s katerimi se srečujem bolj ali manj pogosto, osredotočam na reakcije, s katerimi mi 'odgovorijo', kadar se jim (za)zrem v oči.
Ugotovila sem namreč, da je tu, v tem človeškem organu, laž najbolj izmuzljiva in je ni vprašanja, pri katerem bi podvomila v iskrenost, sploh če oseba gleda v tla ali se obrne stran.
Moje, skromno mnenje ostaja, da bi ljudje mogli več narediti za kulturno higieno in se večkrat odločiti - prav zavestno - da najprej pogledajo oči osebi, ki zbuja največ strahu: sebi.
Zdi se mi tudi, da je oblastnost marketinga in na sploh trgovine že v tolikšnem obsegu zatemnila pravi pogled posameznika, da le - ta niti pomisli ne več nase, pač pa zgolj na to, kaj o njem menijo drugi in kakšen bo pred njimi izstopil. Če se po nekem, zares izjemnem naključju znajde pred podobo samega sebe pa hitro pogleda stran. Škoda; ker se na ta način mnogi izmikajo cilju ali celo poslanstvu, ob upoštevanju katerega bi lahko veliko naredili za svojo in srečo drugih.
Ampak; ker ne želim ne moralizirati, še manj pa 'kazati' na prav, dajem samo namig vsem tistim, ki vam socio predstavlja drugi nivo ogledala lastnega jaza, da se ob naslednjem stiku z drugim ne soočate več toliko s samim seboj, pač pa le preprosto pogledate v oči.
V kolikor je oseba, s katero (bo)ste trenutno v tovrstni 'navezi' pristna, bo to lastnost prebudila še v vas. Kako boste šele potem (za)čutili, kaj pomeni živeti. ( !!! ) S samim seboj. In v sužitju s kom(erkoli).
