...s tem, kako v prazničnem času ostati zavzet za prav(o) in dobro :)

Najboljše zamisli doslej sem dobila, ko sem se premikala.
Zato sem svoj trenažer, ki me izdatno greje še v posebej mrzlih jutrih, poimenovala kar veseljak =), sprehodi z mojim 4-nožcem so pa tako ali tako 'gola' radost. O tem, kakšne vzdevke dajem svojim trenerjem pri kar nekaj športnih aktivnostih, ne bi izgubljala besed ;)

Vse opisano predstavlja mojo živo in pristno molitev za življenje nasploh in hkrati upajoče prebliske, naj se uresniči vse(m) tisto, kar (jih kot) ljudi osvetljuje; s čimer postajajo boljši ljudje, svet pa za odtenek lažji, kar je navsezadnje nujno potrebno, če želimo, da Zemlja obstoji še veliko er za nami.
Imate občutek, da sem zašla?!? Nisem, ker sem še vedno na poti, ko Vas želim pripraviti do tega, da bi vstali ter (od)šli. Z menoj; na pot iskanja pr(a)vih vrednot, kjer ni potrebno drugega kot to, da prispete na cilj in taisto omogočite še ostalim sopotnikom, ki gredo pred, za ali ob Vas.
Naše (za)misli delujejo veliko bolje, če jih spravimo v tek in če tečemo, ko se v tem stanju ustavimo pri mislih, hitro doumemo, s kakšno hitrostjo delujejo šele naši možgani.
Bila bi velika škoda, če tega, umsko izvzetega potenciala ne bi izkoristili v dobro vsem in bi le egoistčno gojili kakšno dobro izkušnjo zase.
Ne-ne, nismo skupaj zaradi tega, da bi se spodbijali, pač pa, da vsakič, ko se znajdemo na tleh, vemo, kolikim rokam smo kot trajnice, ki nikdar ne ovenijo; ker jim dajemo priložnost, da ob vsakem našem padcu doživijo (človeški) stik, ki premaga še tako nepremagljive ovire. Najbolj pogosto pa človek s tem, ko pomaga drugemu, premaga celo samega sebe :)

Želim Vam, da v teh prazničnih dneh ne vidite le nešteto ograd in ovir okoli sebe, ampak se razveselite vsake, tovrstne bariere, ki kaže le na to, da boste spoznali nekoga, ki Vas želi nečesa (na)učiti.

Gre za nauk, ki nas enostavno odreši občutka ujetosti in pomaga spregledati, kaj je v življenju zares pomembno: sožitje =)

...z zakaj že ?!?

Dan v resnici ni bil najbolj sončen, zato smo me veliko tega nosile v svojem razpoloženju.
Ko smo se odločile, smo v resnici šle; ne da bi sploh razmišljale o vseh mogočih posledicah in morebitnih "...kaj pa če...?!?"
Ni bilo ne časa, še manj pa priložnosti, da bi si premislile. In, ko smo - vse skupaj ter vsaka posebej - na tisti višini, vpete v varno sponko alpinističnih preizkusov ter nevaren zmnožek človeške dosege hormonskih grafov ob še ne doseženem, a že videnem cilju, lebdele na Bovško kotlino in Julijci v ozadju, ki jo bogato zaobjemajo - me je močno 'tiščalo', da bi izrazila potrebo po še ( malo časa, da bi premislila, če... ).
Ampak vendarle; vsak človekov korak je odvisen tudi od 'vzgonskega vetra' oziroma prijateljev; samo tako je vselej mogoče nemogoče in vredno tisto, kar se posamezniku zdi povsem nepomembno.
Sabina in Darja; 5. oktober 2013 si bomo za vselej zapomnile. Ker smo imele skupen cilj in veliko željo: zip line.

Zdaj pa je čas, da zapišemo nov seznam želja; prepričana sem, da bomo ob primerjavi teh še kam odšle skupaj - nad tlemi, pod zemljo, v globinah oceana... ni pomembno; več velja zavest, da po startu vedno pridemo na cilj. ( !!! )

...s kolesarjenjem po Biokovu

Že večkrat sem se zalotila pri pozitivnem in zares dobrem počutju, če sem iz sebe spravila nekoliko več atomov moči in tako preživela dan; ko sem se tega držala v času dopusta - pa sploh!

Tokrat sem si zadala cilj, da sleherni dan svojih počitnic v Tučepih prekolesarim narodni park Biokovo, kar pomeni, da začnem pot v mestu in končam na vrhu, t.j. 1762 nm. v. .
Ko sem začela z izpolnjevanjem načrtovanega, sem na cilju bila najbolj 'jupi-wupi-jeee bitje' na planetu, sploh ob pogledu na vse lepote narave, ki so jih človeške oči sposobne zaznati.
Vsaka vijolica ob poti, celo muhe in metulji ( teh je pa res veliko in zelo pisani so ) so v meni povzročali salve smeha, radosti in - nenazadnje - potrditve, da z malo truda uspem(o) doseči veliko. Dejstvo je namreč bilo, da so bili začetni kilometri navkreber kar pasji ( od priobalnih Tučepov do vstopa v park ) , potem pa, ko se prebiješ mimo 'vrat parka', ko je čreda samo-sprehajočih konjev že za Teboj pa se pedala vrtijo kar sama od sebe, le predzadnja (2 ) kilometra te še silita h griženju kolen, nato si pa itak že na vrhu in komaj čakaš, da si poiščeš razgledno točko, s katere v stilu risane Čebelice Maje, ki je ravno našla veeelikooo cvetlico, s pogledom najdeš izhodišče prevožene poti.

Tisto, nad čimer sem bila še posebej navdušena pa so bili tudi ljudje - tamkaj živeči ali pa turisti, ki sem jih sreče(va)la. Z njihovih obrazov sem zlahka prepoznala nepopisno veselje, mimika telesa je kazala na nedvoumno prešerno in težko pričakovano izpolnitev vsaj drobcene želje nekomu, lahko tudi neznancu, besede pa... teh je bilo, v prenesenem in pravem pomenu, ravno toliko, da si po izrečenem uspel vse, kar si o posamezniku razbral, umestiti v edinstveno celoto - sila srečnega človeka.

Gospod, ki je turiste pričakal pri vhodu v park, me je vsak dan znova vprašal, če grem tudi tokrat do vrha. Ko je v soboto, poslednjič postavil to vprašanje ( ker se je moj dopust tega dne zaključil ), sem si vrh slikala še višje...
Obljubim vsaj kakšno 'fotko' tudi od tam =)

Oči

Že zelo dolgo časa svoje opazovanje ljudi, s katerimi se srečujem bolj ali manj pogosto, osredotočam na reakcije, s katerimi mi 'odgovorijo', kadar se jim (za)zrem v oči.
Ugotovila sem namreč, da je tu, v tem človeškem organu, laž najbolj izmuzljiva in je ni vprašanja, pri katerem bi podvomila v iskrenost, sploh če oseba gleda v tla ali se obrne stran.
Moje, skromno mnenje ostaja, da bi ljudje mogli več narediti za kulturno higieno in se večkrat odločiti - prav zavestno - da najprej pogledajo oči osebi, ki zbuja največ strahu: sebi.

Zdi se mi tudi, da je oblastnost marketinga in na sploh trgovine že v tolikšnem obsegu zatemnila pravi pogled posameznika, da le - ta niti pomisli ne več nase, pač pa zgolj na to, kaj o njem menijo drugi in kakšen bo pred njimi izstopil. Če se po nekem, zares izjemnem naključju znajde pred podobo samega sebe pa hitro pogleda stran. Škoda; ker se na ta način mnogi izmikajo cilju ali celo poslanstvu, ob upoštevanju katerega bi lahko veliko naredili za svojo in srečo drugih.

Ampak; ker ne želim ne moralizirati, še manj pa 'kazati' na prav, dajem samo namig vsem tistim, ki vam socio predstavlja drugi nivo ogledala lastnega jaza, da se ob naslednjem stiku z drugim ne soočate več toliko s samim seboj, pač pa le preprosto pogledate v oči.
V kolikor je oseba, s katero (bo)ste trenutno v tovrstni 'navezi' pristna, bo to lastnost prebudila še v vas. Kako boste šele potem (za)čutili, kaj pomeni živeti. ( !!! ) S samim seboj. In v sužitju s kom(erkoli).

Gripa in 'glasovi' iz nje 'povedo', čemu

Morda je to zato, ker se vse preveč družim z ljudmi, ki so poklicno zapisani  ( in na nek način tudi zapriseženi ) oblačilom v belem. Zakaj - t(ak)o?!?

Še v četrtek, ko sva bili skupaj s prijateljico Valentino, ki je prav gotovo ena izmed slednjih, sem bila kakor prerojena in moje razpoloženje je daleč od vsega dajalo vtis, ki bi že lahko opozarjalo na simptome bolezni; potem pa - kot strela z jasnega - prileti komet nezdravega; v nedeljo zvečer. 

Lahko sem se preprosto obrisala pod nosom in pozabila na pot v tujino, ki sem se je zares veselila, kajti obetala mi je revolucijo - v mojem življenju. A: očitno; to ni to. Nisem Napoleon. Ali Marija Terezija. Na pravo priložnost bo potrebno ( še ) (po)čakati. Najprej pa pokazati zobe tej, presneti gripi, ki me je ulovila - kdo ve, kje in kdaj. Ha(-ha), smešno, vendar počutim se kakor docela izkoriščena potrošnica, ki so ji z nakupom ene od dobrin obljubljali nebesa, potem pa sem ob prihodu domov ugotovila, da moram nahraniti le še enega mačka več.

Razumem namige višje sile, na nek način toleriram vse namene, ki jih ima z menoj Nekdo, ki je nad vsemi. Vendarle pa; ko se zgodi padec ob tla in ko nastopi - tudi bolezen - razum odpove. Ker preprosto ni v organizmu vse(ga) v izobilju in zaradi tega - neuravnoteženega stanja - nastopi celo stanje žalosti in velikega razočaranja, da nam (nav)kljub izdatnemu angažiranju ni uspelo in smo še enkrat ostali: na začetku poti. 

Toda ravno izhodišče, začetek lahko v nas (pre)rodi drugega jaz, (z)more nas pripraviti do tega, da naslednjič vzamemo v svoj kovček prtljage drugačno strukturo strategije in zlepa ne odnehamo tudi, ko virusi in bakterije ( pa kaj vem, kakšni 'mutanti' še!?! ) preprečijo nadaljevanje poti. 

Zanimivo, a vseeno zelo res(nično): ko sem v zadnjih ( zlasti treh ) dneh bolj blodila in svoje noge prepričevala, naj me prisilijo, da vstanem in naredim vsaj drobcen premik, da bom vedela, ali gre na bolje, da danes ni več včeraj, pač pa jutri; ko sem vse omenjeno doživljala, sem pomislila na Petro Majdič. Na njeno vztrajno, a globoko vdano vero, da ji uspe tudi, če višja sila prestreže ciljni vzpon ( in nato sledi le še spust ) z miselnostjo: "Ni variante, si ne zaslužiš, tebi kaj takega ne pripada."

Zdaj vem, da bi morala imeti v sebi več Petrinega pogleda, ki ne dopušča korekcije, saj nas na konec ( sveta, čez ciljni most - vsega želenega ) pripelje tudi, če smo popolnoma slepi, gluhi, ne tipljemo, ne (z)moremo spregovoriti. Najbolj poudarjeno ostaja, da vemo, kam gremo in verjamemo v resnično uresničljivo nrav zastavljenega načrta. In - ta - je lahko zgolj v tem, da presežemo lasten, preveč ozek in nikoli s popolnoma jasnimi koordinatami še nedoseženo planjavo oziroma gorate predele Zemlje, kjer občutim(o), da je dih v nas enak tistemu, ki ga uprizarja narava. Tukaj ni dileme in le - ta nikoli ne ovinkari; če, torej, vdihnemo več, kakor smo nameravali, bom(o) pri izdihanem morda bogatejši za kakšno ( dobro ) misel, ki ne bo pustila ravnodušnih le nas, pač pa še koga v naši, (ne)posredni bližini. 

Kadarkoli pa je kisika premalo in kadar gre ob vsem tem še za pomanjkanje tega v fizični distribuciji, ne glede na okolje, v katerem smo, potem padejo zavese še  ( s ) tako sta(bi)lnih in se naredi ena sama, duhomorna, ampak - za večji delež prebivalstva - nujna: tema.

Še (ne)kaj sem zaznala v tem. 

Samo temni kotički naših življenj nas navsezadnje prepričajo, da je skrajni čas za spremembo. Nihče ne bo namesto nas prižgal luč ali svečo, ni ga takega, ki bi nas v teh globinah dojemanja sebe in milijarde termin(t)ov okoli nas, nas same (po)vzdignil in spodbudil k razmišljanju o novem naslovu - novi temi. Razen, če ni ta - nekdo - novorojeni jaz :)

Drži; malce zaradi visoke vročine, nekolikanj pa zaradi precej svojstvenih (v)pogledov v situacijo ter (so)človeka sem minulo, zdravstveno precej sprijeno obdobje sprejela kakor ingverjev čaj, ki je bil, odštevaje dneve nazaj, precej zaželen na mojem jedilniku. V njem sem videla rešitev za vse nerazumljivo, kar me je doletelo in za tisto, kar nisem nikoli pričakovala, da bi me lahko. Čaj me je (p)ogrel ( čeprav sem na trenutke mislila, da še bolj goreti... ne (z)morem )). 

Ob tovrstnem dovajanju toplote v svoje telo pa sem znova pomislila na 'belo vilo' Valentino, ki mi je nedavno povedala, čemu je pravšnja in odlična sladkana voda. V kolikor vam morebiti (z)manjka (za)vesti - posezite po njej. Potem pa le naredite - korak naprej. In: prižgite luč. ( !!! ) 

http://www.youtube.com/watch?v=yfPLh_6ckzI
( odmisli opevano - platonsko, pomisli pa na opevan fizis, začenši z 'L' - v sebi =) )

P.s.:

Nikar(te) pa ne tlačite kisika svojih idej v egocentrične epruvete in odseve egoističnega; ker potem bo kmalu zmanjkalo ( dobrega ) znanja . Po le-tem danes povprašujejo vsi; ne glede na raso, spol, narodnost... In pri tem je še kako pomembno, da spoštujemo človekove pravice. V kolikor jih je sploh še kaj ostalo. Skrbi me, da je vse te pojedel avtor demokracije in je zdaj  ostal samo reklamni transparent.

Nikdar tega ( demokratične drže, tem ) ne dajte tistim, ki so (i)zgubili občutek za vse; celo za samega sebe. Slednjim ne pomagajo več niti oni, ki so - po svoji volji ali kako drugače - oblečeni v belo. Zaradi dejanj, ki jih opravijo, predvsem v splošno, družbeno korist, dobijo celo krila. 

Samo skupaj - z njimi - bomo spet (po)leteli. Od tam, od koder smo pravzaprav prišli =)

( Dober ) tek :)

Že od nekdaj nimam težav s tekom. Kakopak, rada tudi jem, ampak bolj kot apetit želim v tem razmišljanju izpostaviti željo po gibanju, pravo hotenje po tem, da sledim dobrim spremembam v življenju.

Nekaterim nam je že kar v zibelko položeno, da se lažje razumemo - s seboj in drugimi - če več časa namenimo športnim aktivnostim. Zato sama - že iz tega razloga ( od nekdaj  ) - veliko svojega časa posvetim udejstvovanjem, kot so: tek, kolesarjenje, v zadnjem obdobju svojega življenja pa sem našla tovrstno zadoščenje tudi pri karateju in plezanju.

A prva izmed vseh naštetih panog je vsekakor tek; po strmini, ravnini, travniku, makadamskih ali asfaltnih cestah, pozimi, spomladi, poleti, jeseni, če dežuje, sije sonce, sneži, piha veter...

To je preprosto čas, kjer sem jaz - preprosto in zgolj - jaz. Takrat se v meni porajajo in nastajajo najlepše predloge za sejanje dobrega ter iz mene sije zares pravi odsev tistega, kar je potrebno; da grem naprej. In na to pot s seboj (od)peljem še koga.

Spomnim se, ko sem se podila še okoli hiš po vasi in lovila trenutke, ki sem jih preživela s prijatelji svojega otroštva. Takrat ni bilo prvenstveno osvojiti lovoriko s tem, da pretečem najdaljši krog, ki ga še zmorem, ne da bi na cilju padla po tleh, pač pa je (ne)kaj veljalo to, da smo se lovili skupaj. In, seveda, tekli.

Naš cilj je bil vsekakor skupni in neizpodbiten, torej preseči zaspanost, ki se nam je pogosto (do)godila, po vseh dobrotah, ki so se bohotila na mizah naših babic. Toda - ne. Nismo se dali; te, reklamne spote, ki so se nam bliskali ( kratko - malo ) pred očmi, smo spregledali in se raje preusmerili k tistemu, kar nam daje (pre)živeti: na / po kisik smo stekli.

Razumljivo, velikokrat nam ni bilo do tega, da bi grabili seno ali nabirali sadove z njive, a če smo vključili tek, potem so dvomi, ali raje vendarle ne bi, na lepem izpuhteli. Bili so senca preteklosti, s katero smo pometli že kot otroci. Pa ne pod preprogo! Na smetišnico in z nje v zemljo, od koder so pravzaprav vzniknili.

Kadarkoli imam pred očmi to prispodobo - užitka gibanja, mi zares nikdar ni težko vstati in se preleviti v tekačico...

Vendarle pa... 

Človeški um zna biti velik sovražnik, kadar je izpostavljeno vprašanje, kaj je za nas resnično pomembno za napredek v življenju. Še večja ovira se lahko pojavi, če čustva prevladajo nad razumom. Prav zaradi obojega, ravnokar izkoščiščenega, je tek izvrstno zdravilo. Ne le da uravnava nivo hormonov in na splošno poskrbi za ravnovesje v telesu, še bolj nas namreč prepriča v to, da je vse mogoče in da nič ni nikoli tako črno, da za tovrstno temo, ne bi uspeli videti belega, svetlo. V resnici moramo samo: obrniti dlan ali pa le - to ponuditi (ne)komu drugemu, vsekakor ne tistemu, ki ničesar, kar predlagamo ne sprejeme, vse označi za nesprejemljivo in nepredstavljivo, še posebej, ko gre za iskrene in prave namene. 

Ljudje, ki se ukvarjajo s športom, ki radi tečejo, slednji imajo vizijo; jasno in usmerjeno k temu, da nas prepričajo v lahkotnost bivanja ter reševanja morebitnih težav, če se le - te pojavijo. Težave pa... te so le obrnjena slika onega, kar nam nudi iztek... 

Če ne začnemo z ogrevanjem in prepričani, kako nam bo še enkrat uspelo doseči cilj, ne glede na število pretečenih kilometrov ali zemljevid, ki smo si ga določili, potem v izteku ne čutimo olajšanja, ne veselimo se cilja, ki sledi temu. Redoma slediti vsemu, kar ima (s)misel, tudi v tem - športnem smislu - nas ne dela le specifično, ciljno naravnane, ampak še bolj sistematične ter dojemljive za vse; prav te lastnosti naposled pomagajo, da izstopimo iz megle in na koncu (vz)dihnemo le: "Še!"

V kolikor imate težave z apetitom - bodisi, da je tega preveč ali premalo - pojdite v naravo in prepričajte svoje telo, naj vendarle pospeši vaš, srčni utrip. Ko boste to storili prvič, vam drugič sploh ne bo več potrebno misliti na naslednjič. Srce bo kar samo od sebe izrazilo potrebo po tem, da svojemu telesu - v gibanju - izpove ljubezen. In sledil bo le še vaš, izrazito dober - TEK :)

Dobro(ta) ima talent

Uh, da - na žalost ( čeprav sama mislim, da na srečo :)) je v meni je dovolj trme in vztrajnosti, da sem (z)mogla ovreči vse ( miselne spotike, dvome o fizičnem shajanju skozi urnike vsakdana, navsezadnje: celo lastno kondicijsko pripravljenost ;)), kar bi me lahko oviralo pri tem, da ne bi: skoraj ducat otrok, mladih nogometašev Nogometnega kluba Kovinar Štore ( Roka Štancarja, Žiga Blatnjaka, Lovra Repasa, Žana Resnika, Jako Mastnaka, Nika Pušnika, Galiba Husikića, Matevža Žulo, Maya Lišanina, Nejca Petelinška, Hajrudina Rahmanovića ) in njihovega trenerja, Matjaža Štancarja ter, seveda, moje ( žal, le igralske ;)) hčerke - Urške Krajnc, pripravila do tega, da s(m)o stopili na oder v Štorah in glasno, predvsem pa zelo zgovorno povedali, da želimo boljši svet. Z manj revnih v našem kraju. In ( z ) več onih, ki lahko brezskrbno stopijo skozi domača vrata, ker iz njihove kuhinje še vedno prijetno diši. 

Tokrat je pri pripravah na dobrodelni koncert ( 20. januarja 2013, v kulturnem domu Štore ) na slehernem, mojem koraku; dišalo. Čeprav moram priznati, da se je ( kdo ve, od kod? ) tudi (pri)smodilo, a bilo je na srečo toliko več prijetnih vonjav, da sem na prismojeno(st) zlahka pozabila. Nisem in nikoli pa ne bom, da...

...mi ( je ) sosedska pomoč in izjemni talenti, ki so nastanjeni v neposredni bližini mojega stalnega ambienta, zmožna dati toliko spodbude z neokrnejno naravo kulturnega, ki izvira iz notranjosti vsakega, ki je to pot prikimal občemu     S O S -u :)

Ajda Lovrek je brez pomisleka pritrdila, ko sem ji razložila, kakšno sceno naj ustvari, če ji priskrbim(o) dovolj veliko platno. Ajda - prepričana sem, da je pred Teboj bogata, umetniška kariera. Če vzamem v zakup, kaj vse je že ustvarila Tvoja roka, potem vem, da bo nekoč, v moji bližini še zanimiv in bogat muzej, ki bo jemal dih. Ni dvoma o tem, kdo se bo pod umetnije podpisal ;)

Izjemen pečat  je s svojim, ustvarjalnim podpisom fotografije (do)dal tudi Domen Kolšek, ki je fotografiral nogometno moštvo in Ajdino sliko scene - za vstopnice ter plakat. Pri oblikovanju le - teh je mnogo svojih, umetniških sposobnosti izkazal nekdanji soplesalec z maturanskega plesa, sicer pa sošolec iz Gimnazije, Andrej Galuf. Andrej, če povem po pravici, sem komaj čakala, da uzrem plakat in vstopnice, da se prepričam, ali si me res razumel ;) Pa si me! Še kako dobro! In, ko že ravno imam priložnost: tudi plesal si odlično! =)

Isto pa, seveda, velja za Domnove fotografije. Skoznje opazovalec uzre Lepoto, ki je zgovorna - brez podnapisov. Ona ostane v nas kot nekaj, kar neizrazito, a zelo odločno ukazuje, naj sledimo vsemu, kar nas pritegne - tudi na tej, estetski ravni.

Očitno imate Lepo v krvi, Domen, kajti Tvoja sestra - Laura Kolšek je z masko oskrbela Urško Krajnc in svoje delo je opravila izjemno dobro. Urška je dobila z njenimi potezami slikarke ( poudarjeno ) lepega zares odličen odsev :) Urška je  ( bila ) žarek!

Skozi proces vseh priprav na humanitarni dogodek sem zares (z)ras(t)la. Na trenutke se mi je celo zdelo, da ne bom sposobna več niti hoditi, kaj šele (spre)govoriti, a ko sem zagledala tiste mlade, nadebudne atome Življenja, ki so nezavedajoč ( se ) pokazali ne le, da obvladajo še tako alarmantno situacijo, ko sem se v nekem trenutku zares zavedla, da ob meni stoji pravi trener nogometa ( Matjaž Štancar ), ki je izvrsten v igralski vlogi in kadarkoli sem zagledala Urško ( Krajnc ), sem bila prepričana v uspeh. Vedela sem namreč, da že samo iz njihovega nastopa, iz katerega je bilo moč opaziti iskreno in pravo doživljanje sporočilnosti, t.j.: hočemo boljši svet, sije namen, ki je bil: očitno izraziti hvaležnost slehernemu, ki je kupil vstopnico in z njo zagotovil lažji (v/iz)dih tistemu Štorovčanu ali Štorovčanki, ki se ne more več preživeti, ne da bi nekaj prispevali v njegovega / njenega prašička.

V vse, v zgornjem odstavku izpostavljeno so me prepričali tudi: Uroš Godec, ki me je izdatno  podprl pri izdelavi koncertnega lista v obliki projekcije in nato sam poskrbel za to, da je bila le-ta odlična; da je sovpadala s programom, kakor se je odvijal na odru kulturnega doma.

Hvaležna sem tudi Vinku Horjaku, ki je tako nesebično poskrbel, da je vse tisto, česar ni smelo manjkati - na 'dan - D', bilo tam; da je bil on na svojem mestu, ko smo potrebovali efekt teme oziroma luči in je bil tamkaj, ko so bila žejna in lačna usta nastopajočih. Vinko, objem na koncu... ta je obema povedal, kar besede ne zmorejo. Čeprav - naslednjič napišem igro, v kateri boš imel pomembno vlogo, prav?!? Kakšno zaodrje neki, na oder sodiš ( ! ). In zaslužiš si gromek aplavz ( !!! ).

V nadaljevanju ne smem pozabiti na Darjo Gračnar in Sabino Plank ter Natalijo Hofbauer.

Darja je vsekakor zaslužna, da je po scenariju vse teklo, kakor smo si zastavili, Sabina pa je temu scenariju primerno poskrbela, da so nastopajočim na odru sledili ustrezni posnetki, narejeni že pred dogodkom, v studiu Radia Slovenije - v Mariboru, zaradi česar gre velik HVALA - Simonu Spreitzerju, ki je bil - brez oklevanja - pripravljen narediti kakovostne posnetke in vztrajati z nama - z Urško - do zgodnjih jutranjih ur sobote, torej dan pred samim koncertom. Čeprav je zaradi naštetega in dela, ki se mu je obetal, spal le bore 4 ure...
Nataliji Hofbauer se zahvaljujem, da je tekst, s katerimi smo vabili ljudi na koncert in jih spodbujali k dobremu, torej na plakatu in vstopnicah, šel skozi njene budne, lektorske senzorje. 
S hvaležnimi vzgibi sem takole usmerjena še k nekdanjemu, radijskemu sodelavcu ( Radio Ognjišče, op. p. ), ki je posodil svoj glas, da je razbil monotonost in smo tako zmogli pri poslušalcu oziroma poslušalki doseči, da so prisluhnili, da so se prebudili.  
Matjaž Merljak, HVALA Ti!

No, naslednji osebi pa sem kdaj zmotila celo med spanjem, a-ha, svojega brata (za)gotovo.

Nedvoumno, zelo hvaležna sem Petru Štoru ( pozdravljen, sosed :)) ter bratu Boštjanu, ki sta poskrbela, da je gol prišel na oder in z njega tudi odšel. Ker brez gola in žog pa si nogometnih talentov res nisem predstavljala poleg sebe. Težko bi jih prepričala z vizualizacijo predmetnega, čeprav drži, da sem si z njo pomagala pri vseh tistih okoliščinah, ko sem očitno dobivala brce s strani, od zadaj, sodnik pa je vse skupaj - gladko-malo spregledal. Toda, to je že druga pesem. Zaključila bom vendarle s tisto, s katero sem začela.

H v a l a: Igorju Korošcu ( primarni v glasbenem ateljeju CODA iz Celja; prireditvi in nastopajočim je zagotovil kakovosten zvok in nas oskrbel z navzočnostjo tonskih mojstrov, ki so znali odlično opremiti 11 nastopajočih glasbenih skupin, t. s. bili: Petrovi tamburaši, Ljubiteljski pevski zbor Štore, Vokalna skupina Lipa, Euro kvintet, Ženska vokalna skupina Rož'ce, Kvintet Dori, Ženska vokalna skupina Upravne enote Celje, Oktet 9, Joškova banda in Lucky & The Pipes Orchestra - v spremstvu solistov: Michaela Alujeviča ter Bernarde Rošer. Vsi imenovani so se odpovedali honorarju za svoj nastop. 
H V A L A za to, odlično gesto!  ), Bojani Kroflič in z njo družbi SIMBIO d.o.o. in podjetju METALKO, Brigiti in Emilu Bučarju, ki  nas niso pustili na cedilu in so plačali materialna sredstva, ki jih je bilo potrebno priskrbeti za realizacijo predvidenega dogodka; Sonji Mastnak za sr(e)čni H V A L A, ki je nagovoril marsikaterega obiskovalca / obiskovalko prireditve, turistični agenciji CONDOR TRAVEL, ki je s presenečenjem poskrbela za mlade igralce in naposled še cvetličnemu butiku Bernarde Kotnik, zaradi katere so nastopajoči odšli s prireditvenega prostora - z vrtnicami v rokah. 

Z neizmerno hvaležnostjo sem nazadnje usmerjena tudi k: Stanetu Štefancu, Karmen Žgank in Mojci Rožman ter spremljevalcem ( Ditki, Evelin, Maruši, Barbari, Nejcu, Mateji, Tinkari, Karmen, Minki in Aneji ) , za katere sta slednji zaslužni. Vi ste mi izkazali veliko mero zaupanja in mi vlivali olja, da se je na koncu zasvetila prava številka.
Po mnenju in izračunih krajevnega odbora Rdečega Križa v Štorah, ki je dal pobudo za koncert ( Stane Štefanec, op.p. ), bodo s tem zneskom lahko pomagali več kot 200 osebam Občine Štore.

Cilj, ko smo se vsega opisanega in orisanega lotili, pa je bil, da s tal poberemo vsaj enega človeka. Torej: pripravljeni smo na maraton! Boste tekli z nami?!?

Le še obljubo izpolnim in že...T E Č E M =)
http://www.youtube.com/watch?v=KnVEbHLtp6U

Frnikola(-e)

Nedavno sem imela priložnost sodelovati in delati z večjim številom oseb - s povsem različnih delovnih okolij, političnih usmeritev, starostnih skupin in / ali siceršnjih 'opredelitev' posameznika, ki pomagajo, da se le-ta zlahka utopi v družbeni kot, kamor ga vleče misel, volja oziroma nuja. 

Pri vsem tem pa se bojim, razmišljam zgolj kot opazovalka slednjih, da mnogi brcajo v mrtvi kot...

Lahko rečem, da so ljudje, ki brez težav širijo socialno mrežo in nato s pomočjo (le-)te zagotavljajo celotni družbi bolj spodbudno in brez nepotrebnih predsodkov okuženo, družbeno klimo, so pa tudi tak(šn)i, ki jim je v interesu, da ra(zlja)hljajo vezi in niti, ki se med dvema ali več osebami (s)tkejo zaradi tega, da bi nam bilo lažje, da bi v civilizacijskem in osebnostnem smislu ras(t)li, ne meneč za vse in vsakogar, ki želijo za vsako ceno, na vsak način, predvsem pa z agresivnimi prijemi marketinške logike, ki preži na nas, kakor pajek na muho, ki še sploh ni (o)živela, pahniti v osamo; vendarle pa: ( pajek ) mrežo (za)gotovo plete zaradi tega, da bi ujel plen in tako tudi slednji...

Vendar ne bom ( pisala ): niti o plenu, še manj o muholovcih, pač pa raje in z velikim veseljem o ljudeh, ki so. Na pravem mestu. Z dovolj karizme, da prestavijo tiste, ki nis(m)o. Zlasti pa so - s svojim zgledom - dani vsem nam, ker želijo prebujati potrebo po tem, da resnično (p)ostanemo. Ponosni nase. 

Ko sem bila mlada ( dobro, dosti mlajša bo bolj prav, saj se še vedno počutim...mlado ;)) in vozila avtomobil, v katerem mi je kdo mimogrede lahko kaj (s)pustil, sem pred leti v njem našla frnikolo. Ne vem, kako se je pojavila tam, dejstvo pa je, da jo še vedno hranim in je na posebnem mestu moje sobe. Toda, čemu?!?

Kot majhna deklica sem se najraje igrala s frnikolami. Najprej zato, ker so me barve na / v le-teh spominjale na mavrico, potem pa tudi zaradi mavričnosti karakterjev, ki sem jih pri tej igri spoznavala. Največkrat sem bila na tej, igralski poziciji obkrožena s pripadniki moškega spola, vendar se nisem počutila ogrožene; daleč od tega. Njihova navzočnost je pravzaprav iz mene naredila ono, ki razume njega, no, vsaj (po)skuša razumeti. Pa ne le njega; še bolj njo.

Moški so namreč apriori nagnjeni k temu, da se dokažejo in izkažejo, vendar, kar sem sama ob teh ugotovitvah pri sebi dosegla, je bilo, da sem, ne glede na vse (pre)izkušnje, ki so me že doletele, samo šla v akcijo - brez želje po tem, da se pred kom (do)kažem. Dovolj mi je bilo že samo dejanje: da sem preprosto šla in nekaj naredila. Sledila cilju. Utrdila gaz na poti, po kateri sedaj kdo lažje stopa in (iz)živela tisto partijo lastnega jaza, ki je nezavedno ležal v meni vse do tedaj, ko mi steze - lahkotnega dojemanja otroških, melanholističnih slik niso predstavili prijatelji, ki me na nek način spremljajo že vso življenje. Živijo tudi v neposredni bližini mojega doma, še bolj živi pa (p)ostanejo v spominih in nepozabnih potezah, ki so jih kot igralci s frnikolami (do)kazali. Še vedno slišim smeh, ogorčenje, ker sem kakšno kroglico, mavrične barve, 'spravila' v potok ( seveda, nehote ) in, če prisluhnem še bolj zavzeto, potem celo poslušam napotke, kako moram in je prav. Da, ob njih sem ugotovila tudi, da nam Bog ni brez namena dal dvoje ušes, oči in le ena usta. Čeprav... neredko... so še ta odveč.

Nikoli in nikdar; ne bi spremenila toka, v katerem sem se na tem planetu znašla in zdaj moram v njem (u)loviti 'le' dober veter, če želim uresničiti sanje in sen, o katerem ne razpredam, ga pa v sebi doživljam še kot ne povsem (iz)živetega.

Moram se 'dotakniti' vsakega soigralca ali soigralke, ki mi predstavi svoj scenarij in režijsko tehniko, s katero želi uspeti in preseči lasten ego na račun lažjega sožitja. In hočem; se utopiti v veliki množici tistih, ki so me vselej vabili v svojo sredo ( zato ), da bi mi dokazali, kako so drugačni, boljši, skoraj popolni ( tujci, zlasti samemu sebi ). Ob slednjih namreč zorim: kot klas, iz katerega nato nastane kruh, ki je pa zares boljši. Ali povedano drugače: nima okusa pa 'kupljenem' :)

In vse TO...zaradi frnikol(e)... ( ! ) 

;)