Nedavno sem imela priložnost sodelovati in delati z večjim številom oseb - s povsem različnih delovnih okolij, političnih usmeritev, starostnih skupin in / ali siceršnjih 'opredelitev' posameznika, ki pomagajo, da se le-ta zlahka utopi v družbeni kot, kamor ga vleče misel, volja oziroma nuja.
Pri vsem tem pa se bojim, razmišljam zgolj kot opazovalka slednjih, da mnogi brcajo v mrtvi kot...
Lahko rečem, da so ljudje, ki brez težav širijo socialno mrežo in nato s pomočjo (le-)te zagotavljajo celotni družbi bolj spodbudno in brez nepotrebnih predsodkov okuženo, družbeno klimo, so pa tudi tak(šn)i, ki jim je v interesu, da ra(zlja)hljajo vezi in niti, ki se med dvema ali več osebami (s)tkejo zaradi tega, da bi nam bilo lažje, da bi v civilizacijskem in osebnostnem smislu ras(t)li, ne meneč za vse in vsakogar, ki želijo za vsako ceno, na vsak način, predvsem pa z agresivnimi prijemi marketinške logike, ki preži na nas, kakor pajek na muho, ki še sploh ni (o)živela, pahniti v osamo; vendarle pa: ( pajek ) mrežo (za)gotovo plete zaradi tega, da bi ujel plen in tako tudi slednji...
Vendar ne bom ( pisala ): niti o plenu, še manj o muholovcih, pač pa raje in z velikim veseljem o ljudeh, ki so. Na pravem mestu. Z dovolj karizme, da prestavijo tiste, ki nis(m)o. Zlasti pa so - s svojim zgledom - dani vsem nam, ker želijo prebujati potrebo po tem, da resnično (p)ostanemo. Ponosni nase.
Ko sem bila mlada ( dobro, dosti mlajša bo bolj prav, saj se še vedno počutim...mlado ;)) in vozila avtomobil, v katerem mi je kdo mimogrede lahko kaj (s)pustil, sem pred leti v njem našla frnikolo. Ne vem, kako se je pojavila tam, dejstvo pa je, da jo še vedno hranim in je na posebnem mestu moje sobe. Toda, čemu?!?
Kot majhna deklica sem se najraje igrala s frnikolami. Najprej zato, ker so me barve na / v le-teh spominjale na mavrico, potem pa tudi zaradi mavričnosti karakterjev, ki sem jih pri tej igri spoznavala. Največkrat sem bila na tej, igralski poziciji obkrožena s pripadniki moškega spola, vendar se nisem počutila ogrožene; daleč od tega. Njihova navzočnost je pravzaprav iz mene naredila ono, ki razume njega, no, vsaj (po)skuša razumeti. Pa ne le njega; še bolj njo.
Moški so namreč apriori nagnjeni k temu, da se dokažejo in izkažejo, vendar, kar sem sama ob teh ugotovitvah pri sebi dosegla, je bilo, da sem, ne glede na vse (pre)izkušnje, ki so me že doletele, samo šla v akcijo - brez želje po tem, da se pred kom (do)kažem. Dovolj mi je bilo že samo dejanje: da sem preprosto šla in nekaj naredila. Sledila cilju. Utrdila gaz na poti, po kateri sedaj kdo lažje stopa in (iz)živela tisto partijo lastnega jaza, ki je nezavedno ležal v meni vse do tedaj, ko mi steze - lahkotnega dojemanja otroških, melanholističnih slik niso predstavili prijatelji, ki me na nek način spremljajo že vso življenje. Živijo tudi v neposredni bližini mojega doma, še bolj živi pa (p)ostanejo v spominih in nepozabnih potezah, ki so jih kot igralci s frnikolami (do)kazali. Še vedno slišim smeh, ogorčenje, ker sem kakšno kroglico, mavrične barve, 'spravila' v potok ( seveda, nehote ) in, če prisluhnem še bolj zavzeto, potem celo poslušam napotke, kako moram in je prav. Da, ob njih sem ugotovila tudi, da nam Bog ni brez namena dal dvoje ušes, oči in le ena usta. Čeprav... neredko... so še ta odveč.
Nikoli in nikdar; ne bi spremenila toka, v katerem sem se na tem planetu znašla in zdaj moram v njem (u)loviti 'le' dober veter, če želim uresničiti sanje in sen, o katerem ne razpredam, ga pa v sebi doživljam še kot ne povsem (iz)živetega.
Moram se 'dotakniti' vsakega soigralca ali soigralke, ki mi predstavi svoj scenarij in režijsko tehniko, s katero želi uspeti in preseči lasten ego na račun lažjega sožitja. In hočem; se utopiti v veliki množici tistih, ki so me vselej vabili v svojo sredo ( zato ), da bi mi dokazali, kako so drugačni, boljši, skoraj popolni ( tujci, zlasti samemu sebi ). Ob slednjih namreč zorim: kot klas, iz katerega nato nastane kruh, ki je pa zares boljši. Ali povedano drugače: nima okusa pa 'kupljenem' :)
In vse TO...zaradi frnikol(e)... ( ! )
;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar