Ker so nas v zadnjih 20.h letih pretirano navadili, da se mora ura vrteti hitreje, kot dejansko teče čas, imamo občutek, da neprestano zamujamo. Kakor da: smo zamudili samega sebe. Pa je res tako?!?
Preverimo.
Kolikokrat se vam zgodi, da čakate v vrsti?!? Pred blagajno, okencem, startom maratona?
Kaj se takrat poraja v vas? Veselje? Zadovoljstvo? Morda celo: (po)trpljenje?
Ko sem v čakalni vrsti, skoraj vedno premišljujem o vsem drugem - kakor o tem: kdo le je pred menoj? Kako dolgo misli tole trajati? Bo že enkrat konec čakanja?
Tiste trenutke premišljevanje raje zamenjam z vsem, kar me ta dan odličnega še čaka. Večinoma so to obetavne priložnosti za (pre)obrate mojih misli, kjer v izdaten pogon spravim svoj organizem. Vrsta naenkrat postane nevidna. Kot da izginem s prostora, ki me navzven nemalokdaj navda s slutnjo zadušljivosti. Neprehodnosti. Brezizhodnosti.
Kadar se čas ustavi, t.j.: ko nam je lepo, (po)mislimo na (so)človeka. Gre za občutek, ko o(b)stanemo v tem vesolju - lebdeči v zraku in svobodnih misli. Takrat: smo.
Ne premišljujemo, koga bi radi spremenili ali celo izpodrinili ( zaradi takšnih ali drugačnih ambicij ), pač pa se samo navzemamo najboljšega, kar nam življenje ponuja samo po sebi.
Svobodo. Gibanje. Ljudi ob nas. Domišljijo. Ideje za ohranitev in obstoj dobrega. V nas in drugemu.
Nedolgo nazaj smo se v službi pogovarjale, kaj imamo raje: potico, tisto običajno ali kar nekvašeno, ki se speče brez kvasa, kot da zmes zgolj postavimo v mikrovalovko, kjer proces lahko še pospešimo.
Večina ( nas ) se je strinjala, da je kvas silno pomemben imenovalec, brez katerega ni želenega, končnega produkta. V njem so encimi, ki tudi ostalim sestavinam povzročijo rast v ravno pravem razmerju in nas tako ob koncu, ko je izdelek nared, razveselijo in zadovoljijo z okusom ( nepozabno omamnem! ), s katerim presenečamo. Sebe in nato tudi vse tiste, s katerim narejeno delimo.
Človeštvo biva na Zemlji že precej dolgo obdobje. Civilizacije so se menjale, družbeni sistemi spreminjali, a vseskozi ostaja prvobitno, da jedro - človek ostane neizpolnjeno, v kolikor ni bistvenega. Če ni spregleda ( znanstvenega, osebnega, družbenega ), da smo drug drugemu sol. Sladkor. Pelin. Poper. pa tudi: kvasna potenca. S pomočjo le-te omogočamo (pre)rast vsemu. Živemu in neživemu. Obstoječemu in pretečemu. Pričakovanemu in nenadejanemu. Telesu in duši.
Prej kot bomo začeli krmiti svoje ptičje prigode z zdravorazumskim ( ko na dogodek pogledamo s primernega razgleda, določene časovne distance, op.p. ), prej se bomo ustalili v prave tirnice. In: nikoli zamudili vlaka. Čeprav: nas neprestano preganja misel, da je zadnji pravkar odpeljal!
Ne. Ne bom čakala. Še manj: pričakovala. Vsekakor pa se nameravam bolj ( zavzeto in zavestno ) lo(teva)titi vsega, s čimer krepim svojo osebnostno sliko z barvami potrpljenja.
Dokler ne bodo te zgolj sončne, se nimam nad čim ali kom pritoževati.
S takšnim fokusom se nam zlahka primeri, da pridemo v hišo svojih sanj in smo priča srečnim okoliščinam ter ne: kakor v vseh preostalih situacijah, ko zaradi zidu - osebe pred seboj - uzremo zamudo. Nesrečno spako, ki nevarno preži na nas. Ali celo; ponesrečen poskus, da dobimo potrebno, nujno in preverljivo smehljajočo se sceno (ne)vidnih palčkov, ki odnesejo vso dobrobit tega sveta zaradi enega samega razloga - nestrpnosti. Zakaj? Le zaradi (s)miselnega vrtenja delovne dinamike vsakdana.
Rada potrpim. Počakam. Dam prednost (ne)komu.
Tako dokažem, da se požvižgam na čas. Na nepotrebno hitenje.
Še raje prisluhnem. Vsem(u). Kar gre mimo. O(b)stane.
Tako se soočam s tistim delom sebe, ki bi najraje ubežal s sveta, a istočasno (ne)vede pripravlja platformo s svetlobno hitrostjo nabitih sinaps, ki švigajo v (nes)končno. V tisti del, ki nerazdelno ruši osnove človeških principov in nam vzbuja pomisleke, če nismo morda že včeraj zamudili današnjega dne.
Tak nazor ne prinaša drugega, razen razdora. Globoke vdihe. V vrstah, še bolj pogosto pa: med vrsticami.
Tistikrat se srečujmo s pojmom (po)trpljenja. Našega. Sosedovega.
Ali: nam je preprosto vseeno, kje bomo zaključili pot(ovanje) z, vsaj zame, nepotrebno - nahrbtno - opremo prezira in prevrednotenja osnovnih, prijetnih in toplih, medčloveških odnosov?!?
Brez dvoma.
Sem za! Potico, ki vzhaja. In vrsto, ki pač traja.
