s sončnimi vzhodi

Povsem jutranja sem.
Rada se prebudim pred soncem in pobegnem (ne)kam na hrib, kjer nato opazujem prebujanje...mesta, živali, ljudi.

Povsem upravičeno bi lahko rekla, da so sončni vzhodi moje baterije, kjer si napolnim dobro energijo, da zlahka (po)svetim skozi dan. Zlasti ob ljudeh, ki so akviziterji teme (tisti, ob katerih je dobro španska vas). Da, povsem upravičeno zdaj predpostavljate, da nisem njihova potrošnica. 😉

Dodajam sončne pomežike tudi v barvah, oblikah, fotografskih ornamentih, če hočete. Naj bodo spodbuda  vsakemu, ki v le-teh prepozna samega sebe, dobro v drugemu ter lepoto sveta nasploh. Tisti, ki omenjenega ne vidite, predlagam, da zamenjate prestavo življenjskega tempa, se kdaj tudi v naravi odlopite od vsega, kar kakorkoli diši po digitalizaciji, predvsem pa pogledate še kak drug ekran, razen telefonskega, televizijskega, računalniškega, avtomobilskega...
Pa: navsezgodaj se posprejajte s takim parfumom, boste dišali - za vse življenje ! 😄

z zavestjo (p)o 'IMETI RAD'

Večinoma se: srečujem z ljudmi.
Pravzaprav vsak dan, četudi ne vedno v živo, si jih prikličem v misli. Njihove besede, dejanja.
Iz vsega pogosto izluščim pomembno spoznanje, t. j.: da velika večina trpi zaradi - pomanjkanja ljubezni.
Do samega sebe. Do sočloveka. Narave.
Vsega tega pač ni mogoče zaviti v celofan ali vzeti s police.

Ne - ne, ne da se (je) kupiti in, če je kaj pravično na tem svetu, potem je privilegij izpostavljene vrednote ravno v njeni izvornosti, ki jo trgovci in velik odstotek tistih, ki se pojavijo na trgu, radi prodajajo. Njene subtilne učinke, namišljene približke njene tvarine.
Prav neverjetno je, kako se pod neskončnostjo različnih artiklov in storitev, ki kreirajo potrošniški trg, najbolj razbohoti zlasti ta. Ljubezniva, dobrodejna nota, ki se na tak način ovekoveči v realnosti produktov. V več(ini) primerov: nepotrebnega, nepomembnega, neželenega.

Zdi se mi, kakor da bi hoteli na ta način med vrsticami povedati tisto, kar v sebi tlačimo in stlačimo do tolikšnih razsežnosti, da je domala že srhljivo. Ni čudno, torej, da je toliko: bruhajočih vulkanov, uničujočih potresov, poplav srda in hudobnih neviht...
Na dveh nogah z DNK-zapisom.

Prištevam se med tiste vrste oseb, ki so predvsem in zelo hvaležni: da živijo. Se učijo. Nadgrajujejo sami sebe. Celostno združujejo lasten smoter s smotri drugega in zlasti, če že, počnejo, kar morajo, je prav in nameravajo: z obiljem empatije. Z balo ljubezni, ki jo vsi vlečemo za sabo, v kolikor - seveda, ne obstanemo v neki zaprašeni preteklosti, za katero slepo verjamemo, da je odrešujoča.

Pomladne meglice resničnosti se zrcalijo v jutrišnjem prazniku valentinovega, ki nas domala že prisiljuje v nakup: vsaj (ne)česa. Če že drugega ne, se nekateri vsaj navidezno podajajo v pustolovščino in zaradi - kao ljubezni do sebe (ker bomo z glavno nagrado obogateli, denar pa omogoča nakup vsega, tudi ljubezenskih niti) - nastopimo v katerem izmed resničnostih limonad. Kadar naredimo ta(k) korak, ni poti nazaj. Takrat si vržen v brezno manipulativnih pričakovanj nekoga, ki v prizmi najboljšega in najlepšega - iz (marsi)koga naredi: velik nič. Da, tudi nič je lahko velik?!?

Zato je - LJUBEZNI - nikar ne kupujte. Pobožajte jo. Tisto (malo), kolikor je je še ostalo v vas in ono, ki je tik ob. Le-ta zgolj čaka na vaš pogled. Na to, da se je dotaknete v bistvu in z njo doživite enega najboljših dnevov zaljubljenosti.

Veste, malce se bojim, da bomo v manjšini oni, ki bomo iskreno - imeli radi.
Sebe. Lastno drugačnost. In: uživali, ker smo jo sposobni - (pre)živeti. Izživeti! Na tak način, da tisti, ki nam prihaja naproti, zlahka začuti, kako ga je zajela evforija vala zaljubljenosti.
Brez substanc. Povsem prizemljeno.

kot incognito

Nekoč so ljudje bolj(še) živeli.
Znali so umiriti svoje misli in izklopiti vse: nepomembno in nepotrebno. Predvsem niso imeli neštetih motečih dejavnikov, s katerimi bi se oddaljili. Drug od drugega, najbolj pa: od lastne biti.

Utrip dneva ob zgodnjem svitu

Danes imamo: izobilje vsega, v vsakomur pa stežka najdem vsaj malo nečesa, zares njegovega. Tisto, kar vrednostno presega in osmisli. Tega več ni. Ker ni: poti, s katerimi bi utirali pot eden k drugemu. Smerokazi so namreč bolj obrnjeni navzven. K izložbam. V veleblagovnice. V pivske hrame, kjer petje ponikne in na sporedu prevladujejo (melo)drame, mnogokrat sprevržene v tragedijo ali srhljivko.

Prijateljski objem narave

Zato tu res ne želim: o(b)stajati.
Pa se napotim tja, kjer še najdem redke, s katerimi si besede v resnici izmenjam. To pomeni, da me je oni, s katerim sem padla v brezčasnost znotraj pogovora in tisti, zaradi katerega je bilo vredno upočasniti korak ter prisluhniti, zares in povsem slišal; toliko in do te mere, da je tehtnica, ki v našem možganskem kolesju melje
hitreje kot beseda splava na površje, poiskala ravnotežje.

Kamena gredica

Zaradi vsega tega je tovrstni pogovor mnogokrat kot nemi film. Hodiš ob drugem in ne da bi karkoli povedal: uveljavljaš samega sebe. Na tak način lastno anteno želenega usmeriš k cilju v dobrobiti.

Večnost minevanja

Kar šteje veliko več kot neomejen bančni limit je - razgled. Ta te pripelje do ekstaze veselja ter zadovoljstva. Ker si zmogel premagati sebe in iti naprej.
Preko vseh ovir in mimo tistih, ki slišijo le krik že davno preživetega.

Poslušaš?

Še slišiš? Samega sebe...?

s stanovitnostjo

Od takrat, ko se zavedam lastne biti, se rada družim z živalmi. Ker se v njihovi družbi dejansko počutim najbolje. Gre za neizrekljivo lepe trenutke samobitnosti, ki jih soustvariš z živim bitjem, katerega podnapise si pišeš sam. Veš pa, da v teh odgovorih, pogovorih, monologih... ni slabega. Niti kančka. Ker njihova narava tovrstnega ne dopušča. Saj je naravno, da Življenje kot tako ni sposobno procesirati niti trohice nečesa, kar slabo (so)vpliva na nas. Sploh, če je vplivanje podvrženo temu, kar nas dela boljše.
Bolj blizu (so)človeku.

O vsem tem, kaj in koliko lepega, že na pol nebeškega, doživim - najbolj pogosto s svojim 4-nožnim - mahajočim repom, ne bom tratila ( vašega časa teh, prebranih vrstic ) oziroma izgubljala besed ( potrebnih in ne-... ), da bi tozdevne, skupne trenutke povzdignila v nekaj, zlasti danes, nevsakdanje redkega.
Samo na nekaj se želim osredotočiti in to se preprosto imenuje - z v e s t o b a.
Ki jo, če jo razumemo prav ( ter: dobronamerno ), ujamemo tudi v po(d)menu svobodnega. Krilom primernega. Fascinantno oprijemljivega. In zelo: na dosegu rok!

V tej dobi je skorajda že bogokletno omenjati, da je -biti zvest- vrednota; da je teženje k temu pogledu brezpredmetno, ali povedano drugače: nima nikakršnega smotra, kaj šele vrednosti.
Res je. Nismo zaman ustvarjeni v različnosti, vendar - priznamo si ali ne - je zrenje s kateregakoli ( zornega ) kota k istemu cilju ( celo: točki ☺): podobno, na trenutke tudi: isto ( vsaj v jakosti občutij ).

Obe z Leksi se na pot podajava zgodaj. Takrat mesto ( in: vas, celo: gozd, travniki, polja ter vse, kar je vmes ;) ) še spi.
Rada imam namreč trenutke, kadar opazujem prebujajoče. Stvarstvo. Ljudi. Živali. To, kar je vidno očem in tisto, kar uzreš zgolj po notranjem (navd)dihu. Vsak zase odmerja svoje.

Ti, včasih prehitro spolzeči trenutki, so približek onega, o čemer sem razmišljala zgoraj. Nobeno potrjevanje ni potrebno. Dolgoročno! Še manj besedno zatrjevanje. Na kratki rok!
Velja nezapisano pravilo: več, kot je o nemem izrazu spoštljivosti povedanega, manj je v resnici (iz)živetega. S tem je tako - kakor s formalističnimi priznanji. O doseženi stopnji izobrazbe; osebnem stanu; o verski pripadnosti.

Brez potrdila vsakdo ujame nekoga, ki se je (z)našel. V usmerjenosti k resnični doživetosti zvestobe. V sebi in izven.

Si upaš? Biti zvest sebi in nato zgolj zvesto slediti svoji: bodisi ednini, dvojini ali množini?
To ni tekma, zato ni zanimivo. Ker po pretečenem oziroma prehojenem - ni kolajn. Je pa zadoščenje, da si. O(b)stal.

Kje, ljubi Človek, si?!? Te je dremež povsem prevzel in ne vidiš, kako bi lastna senca rada srečala: Tebe - s Tabo?

z obiskom ( pasje ) ambulante

Z Leksi sva morali na enega tistih obiskov, ki nama - obema - nikoli ne dišijo. Takrat je okoli naju vse zatohlo, komaj dihava. Ona zaradi strahu, kaj bo(do z njo počeli ), jaz - zaradi dvoma, če je vse to potrebno. A ker sva imeli tokrat spremstvo moje najmlajše nečakinje, je bilo vse skupaj manj mučno; sploh nisva toliko razmišljali, čemu se peljemo v veterinarsko ambualanto. Ker je ravno slednja poskrbela, da je vožnja do tja minevala v sproščenem, humornem duhu. Celo prepevali smo, pasja prijateljica pa je vsaj v očesnem (po)mežiku dodala svoj 'hov' prešerne vsebine.

Izstopimo vse tri, skorajda hkrati. Sama sebi se ne morem načuditi, kako je naša pasja primadona tokrat, hmmm, nenavadno omikana. Kadar se kakšen človek obnaša do mene v tem ravnilu, praviloma pomislim na breg zadaj, to pot sem se pustila presenetiti. Svojevrsten šok sem doživela že, ko smo se odpravljali zdoma: naša 4-nožna, pasja prijateljica je skorajda zdrvela v svoj ( ločeni ) del avtomobila. Najprej sem pomislila nanj, na njenega najljubšega pasjega prijatelja, s katerim ob vsakem srečanju dokazujeta, da je maj vse leto. Ozirala sem se okoli sebe, če bi kje dejansko bil ( ker nanj vedno želi narediti vtis ) in po kroženju z glavo ter zlasti očesnimi kotički zaznala samo prah...spomina na dvojino na osmih nagajivih tačkah. 

Skomig z rameni je bil dovolj, da smo pogumno vstopile v ambulanto. Ko nas je gospa v recepciji preizkusila, ali smo odzivne na imena, zapisane v njenem rokovniku, smo obstale kakor pri rdeči in nato pridno ( kot v ordinaciji, kjer so sive plombe že zgodovinski arhiv ) čakale, da zasveti zelena v sobi, kjer bo Leksi znova dokazala svojo energično naravo, jaz pa na lastni piramidi dodala še en del strpnosti, zaprisege v mašne namene ipd., v kolikor bo mala nagajivka ( ki je v resnici že velika...n a g a j i v a  kosmatinka z vključenimi smerniki za veselje do vsega, kar gre oziroma bi imelo namen iti - z njo ) le dovolila, da ji njena zdravnica prisluhne. 

Po običajnem tehtanju ( in še bolj običajni ugotovitvi gospe z recepcije, da je kilogramov - spet!!! - preveč ), je sledil premik v našo sobo. Mlada nadzornica z bratove veje družinskega debla se je najbolj razveselila plakata z vsemi pasmami, kolikor jih premore pasji svet. Jaz sem bolj ali manj samo sopla, ker vseh vrst pasjih 'repo-mahcev' nisem poznala in je bila nejevera moje sorodniške Prijateljice - v moje znanje o živalskih vrstah - iz trenutka v trenutek večja, že prav nemogoče je zrla vame, češ, kako ne veš, da je ta - to ali oni - tisto. Hja, domačo nalogo sem dobila, preden sva dobro zaprle vrata v našo ambulantno obravnavo. Do naslednjega obiska veterinarske postaje se drilam samo pasme. Tudi mačje. Kdo - ve. Lahko, da bomo takrat že štiri, ki bomo okostenelo stale - pred tehtnico na hodniku in iglo na mizi.

Igla ( šivanja tega bloga ) se skriva povsem drugje, zato je bolje, da končno začnem bosti ( vaše misli in čute! ) z njo, sicer bo namesto krila nastala preproga. Čakale smo dlje, kakor je običajno za sistem naročanja. Predolgo bi rekel marsikdo, ki se mu zdi nekaj dodatnih minut, določenih s strani nekoga drugega, četudi ne po njegovi krivdi, kakor da si vržen v samico. No, me smo imele veliko srečo. Najprej: bile smo tri in vsaka je imela svoj del interesne skrinjice tik pred seboj / ob sebi. Kar je meni višalo srčni utrip, je bilo sočutje, s katerim sem vsak dan nekoliko na tnalu negotovosti, zato pa toliko bolj z občutkom, da sobivam. Da želim soustvarjati odlične bivanjske razmere še za (ne)koga.

Mali - pasji - prijatelj, ki ga je moški del mladega para skrbno držal v naročju, je takoj ob vstopu v živalsko ambulanto, dajal znake za resen alarm. Ni se odzival. Ni bilo niti radovednosti, še manj šegavosti z njegove strani, zato smo se ob resnem spogledovanju - malo po  tistem, ko je Leksi stopila na tehtnico, kjer so se pokazale številke ( ki smo jih stežka pogledale od blizu ) strašljivega dejstva, ki so umirile celo Leksino mahanje z repom, zdrznile do zglobov sočloveka. Vstopile smo torej tja, kjer jaz nisem znala odgovoriti na tisočera vprašanja nečakinje:"Kdo je pa to? ... A ta je iz onega filma? ... Poglej, je to, kakor oni, ki ga imajo pri sosedu?"  Vse je bilo pomešano. Vprašanja. Leksi se je še posebej ozirala k ultrazvoku, edini zvok, ki sem ga sama uspela prepoznati, je bil trepet. Bo z 'Malim' vse v redu, mu bodo lahko pomagali, je rešljiva njegova uganka bolezenske vsebine?!?

Leksi in veterinarka Katja sta že pravi prijateljici. Slednja je izdatno sočutna, zato sem si po standardiziranem uvodu in njenem opravičevanju zaradi zamude, strahoma drznila vprašati tudi, kako je z Njim; ki svet opazuje na tokrat nekoliko majavem odru 4-nožnega pogona.
Ko je povesila glavo, sem vedela, da možnosti nima veliko, vedno pa obstaja čudež. Tega je najbolj razpoznati v dotiku pristnega hotenja pomoči in večnega hrepenenja vsega živega s stvarstvom Dobrega. 

Moja sorodnica s kipečo energijo mladostnega vala je, medtem ko je veterinarka odšla po igelni ovoj za Leksino novo nalepko v potnem listu, pripomnila, kako je mali kuža v dobrih rokah, hkrati pa mi je, kot bi bila pri spovedi, v eni sami minuti zdrdrala, kdo vse Leksi hrani z (ne)zdravimi priboljški. Še dobro, da sem sedela na tleh, sicer bi gospa z veterine morala prvo pomoč najprej nuditi nezavestni lastnici pasje prijateljice. Pri priči sem imela že novo idejo za referendum. Naj takoj ukinejo vse medvedje (za)sluge! 

Dokončno sem umolknila do sklepa obravnave pri zdravnici, nato pa se samo nemo sprehodila še do receptorke, ki nam je prijazno pokazala svojega pasjega varovanca, eden - mačje sorte - je prišel k Leksi vehementno - izza ledij pred oči. Še bolj ( potopila sem se v globino molčečnosti ) sem umolknila, celo do te mere, da sem slišala svoje srce odzvanjati pesem življenja in v predstavah miselnih oblačkov že videla predrznega mačkona v drugi, manj živi obliki. Huh, sem si oddahnila, ko sem sprevidela, da je maček v resnici vreden svojega imena. Da mu je celo njo, našo, mačkom najmanj dopadljivo Leksi, uspelo (spre)obrniti. Pravzaprav se ni menila zanj. Zdaj jo je vleklo le še k vratom. V svet!

Domov.

Vsakdo ima svoj(ega). Kotiček, kjer se počuti doma(čega). Varnega. Sprejetega. Vrednega. 

Z zapisom želim poudariti, da sem se ( počutila doma ) v ordinaciji, kjer je včasih živalskih vrst več od nas - s človeškim zapisom. Vendar vsi dihamo ( pogosto - zaradi takšnih in drugačnih občutij - tudi pihamo ) isti zrak, velikokrat si brez besed povemo ravno tisto, kar si mnogi celo življenje v nebroju besed ne: za tistega, ki ga imaš rad, bi v vsakem času - na kateremkoli delu sveta - odkrival nebesa. Veterinarka iz zgornjega opisa je omenjeno ( ne vem, kako se je končala zgodba bolnega psička ) storila vsem pred očmi in v poduk.

Ko imaš rad, je to ljubezen, kjer potni list nima veljave, časovni  / krajevni meter pa še manj.

Zatorej. S komerkoli. Kadarkoli. Imejte radi. Brezpogojno. Z merili nezamenljive sreče in miru v svoji notranji budilki. Ta nas vselej prebudi. Tako, da tudi pred nastopom jeseni začutimo. Pomlad v sebi. Čudež, dragi moji, ni kaj! In vse to - zaradi dobrega laježa. 

Z občutji domačega in živo kokoško v spalnici

S spanjem si nikoli ne delam pretiranih težav, no, predvsem, ker za tovrstno potrebujem bolj malo časa. Tukaj, v Nepalu, bi zaradi vseh naravnih čudes ta del tako ali drugače najraje preskočila. Vendar: ne gre. Ker spanec da potrebnih moči za naslednji dan. 

Če v resnici (za)spiš... ;)

Pri Birmanovih doma je po naših, zahodnjaških kriterijih, vse postavljeno na glavo. Njihova hiška, bolj kolibi postavljeno leseno ogrodje ( z nekaj dodatki kamenja ), dimenzij cca. 30 kvadratnih metrov; znotraj tega je prostor, kjer se obeduje ( približek našim lesenim mizam, pogostokrat zgolj črka 'p' od približka in stare, dobre lesene klade, na katerih potem veselo sediš in čakaš na - pazi, zdaj! -  na domači dalvat! :) ) in precej večji del, podoben shrambi oziroma trgovini, ko hiška to dejansko postane ( v vasi je njihova družina priljubljena in znana že zaradi tega, ker imajo trgovino. V le-tej je vse, kar človek potrebuje za nujo preživetja, o kakšni čokoladi in podobnih dodatkih, ki so na naših policah tako vsakdanji kakor jutranje umivanje zob, se Evropejcem zgolj sanja. Podobno je z željami o toaletnem papirju in tušu.

Nikoli ne bom pozabila prihoda na njihovo dvorišče - pred omenjeno kolibo in za stavbo, ki naj bi služila hlevu, v katerem sta bili dve kravi. Na tem prostoru so nas poleg očeta in matere pričakali predvsem zvedavi odrasli z vasi, katerih relacij nisem uspela predelati v 24ih urah; po dvorišču pa so se sprehajale kokoške s petelinom. Slutiti je bilo, da bomo v simbiozi s slednjimi na pol prečuli prihajajočo noč. Slutja je kmalu postala res. :)

Čeprav so se po tolikem času znova videli, ni bilo prepoznati nekega posebnega navdušenja, ki bi bilo vidno navzven, pač pa sem v očeh matere in očeta dojela nenarejeno, čisto in iskreno veselje; ker je prišel. In, kar je bilo zelo očitno - sploh ne sam.

Prispeli smo že tako v mraku, da dolgo časa vsega opisanega pri svetlobi dneva nismo mogli opazovati, temveč smo se ozirali na nebeško, z zvezdami ozaljšano nebo. Razmišljali smo o vsem mogočem, med drugim tudi o tem, kdaj bo prispel naš šofer, da si bomo uspeli postlati ležišče. Dolgo ga ni bilo, zato smo se zavedli še nečesa: naslednji dan, ko se bomo podali do izhodišča našega trekinga, bo ravno zaradi tega dolg. Vožnja z motornimi vozili tem ljudem pač ni prirojena. V veliki večini, razen če zares niso dolgoletni šoferji, se ti dozdeva, kakor da - medtem ko sedejo za volan - vstopajo v računalniško igrico z avtomobilom, ki ga ne znajo najbolje spraviti v pogon. Vsaj ne v tisto smer, kamor bi ti želel. Po nekaj kašljajočih kilometrih vendarle (s)peljejo, a ne tako, da sovozniki ne bi takoj začutili, kako se prava avantura prične že tukaj. Na sedežu avtomobila. Ali: ko se po večernem obedu zaviješ v klobčič spalne vreče. 

Na tej nadmorski višini kape ( še ) ne potrebuješ. Razen, seveda, če se bojiš, da bo kak komar kri pil prav na tem delu tvojega organizma. O komarjih več niti ni potrebno. Resnici na ljubo: ni omembe vredno. Naša kri jim ni toliko dišala, mogoče tudi zaradi tega, ker je imela Anica s seboj pršilo, s katerim je odgnala vse preteče, neljube vsiljivce. Zato tega, da bi rekli, kako nismo mogli spati zavoljo trume insektov, ne moremo trditi. Bolj - ne ravno spanju - je bil (ne)naklonjen smeh; tega sva sprožali midve z Anico. No, bolj ali manj: jaz...;) Povod pa so bili: kokoška ( ne vem, če ni bil celo petelin, ki so ga skrili pod velik koš tik ob naše spalne vreče ), miške ter koruzni storži. Kaj drugega, kar je letelo, proizvajalo čudne zvoke ali se približevalo našim pojavam, nismo uspeli prepoznati. Samo zdelo se nam je. Ali še bolje: smo si želeli, da bi bilo. Bili smo namreč v območju, kjer se tigri sprehajajo kakor pri nas srne ali lisice. Že zaradi tega neke potrebe ( ali bolje: želje ), da bi šli do 'štrbunk'-toalete na drugem koncu dvorišča, nad nami, ni bilo. Je bila pa zjutraj gneča. Pri vodnjaku. Ko smo si s sovaščani umivali zobe ( oni pa noge in še kaj drugega :) ).

Na nek način je bilo lisičje izpeljano tudi: da nismo prišli ob največji svetlobi v Birmanovo rojstno vas in pekoče-začinjen riž ter vsa priložena zelenjava pri obroku. Da tukaj (pre)živiš namreč ne potrebuješ veliko, sploh pa ne nikakršnih nepotrebnih detajlov. Ki samo odvrnejo posameznika od namere. Iti dalje.

Dan smo zaključili z večerjo v hiši Birmanove družine, ki so si jo na na novo postavili po potresu predlani. Prejšnja je bila nekoliko višje, del ruševin je še bilo opaziti. Prava umetnost pa je opazovati razmerje med spoloma v tem delu sveta. Najbolj očitno je to v ruralnem okolju, čeprav nekoliko razlik, ki se tukaj izoblikujejo, je med kastami. Vendar so le-te praviloma zanemarljive...

Ženska je drugače razumljena, a to, kar sem izkusila - kot ženska - v Birmanovi družini, je bil goli matriarhat. Mati nekaj velja! Posluša se jo. Že na pogled je sposobna pri drugem povzročiti pravilno reakcijo, predvsem pa le-ta izraža spoštovanje. Veliko. Osebnostno. Videti bi morali, kako so moški tekali sem ter tja; ko je samo pogledala; vključno z očetom. Edini, ki se mi je zdel enakovreden njej, je bil Birman. Pri njem je bila prisotna še sproščenost, ki je pri ostalih ni bili zaslediti, niti pri nas. Neko čudno strahospoštovanje se je razlezlo v nas...A nikakor negativno!

Vstop v že prej predstavljeno obednico smo doživljali vsak po svoje. Naši pogledi so že na daleč izražali, da bomo pojedli vse, kar nam bodo dali na krožnik. Najprej zaradi spoštovanja do teh ljudi, ki so nas sprejeli in nam bodo ponudili tako hrano kot prostor za počitek, nato pa tudi zato, ker je bilo tuljenje v naših trebušnih votlinah moč primerjati že s kakšno sireno. Le-ta je bila kmalu utišana. Z izjemnim okusom. Ki je bil takšen tudi zato, ker je prehranjevanje z rokami nekaj povsem drugega kot tisto, kar si pri nas ustvarimo kot obedovanje s priborom. Okus je drugačen. Vnos pa tudi. Potrebuješ veliko manj in vse, kar poješ, zadostuje, je odličnega okusa in, kar je bilo na očeh zapisano vsem nam: nerodno je reči, da bi še. Mati je to čutila in tako smo si v veliki večini privoščili dvojno porcijo. Zajtrka oni namreč ne poznajo, kdaj bomo jedli naslednji dan  pa nismo bili povsem prepričani.

Če se mi je kaj sanjalo v zgoraj - precej strnjeno - opisani noči, se ne spomnim. Verjemite pa mi, da sedaj, ko sem doma, večkrat sanjam o tako doživeti noči. O spancu, ki ga ni bilo. Premišljujem, koliko otrok pri njih se sooči s tigrovimi očmi / 4 in koliko jih pri nas zbeži že pred srno...

Drugačen svet - povsem. A tako lep, da te ta lepota zaznamuje za vedno.

Ni klasična šminka, je pa trajno obstojna.

S kakšnimi mazili za dvig razpoloženja so nas razvajali naslednji dan - pa v naslednjem delu te pripovedi o prvem vstopu na streho sveta. 

BREZ SKRBI: ni zadnji!

V primežu nakupovalne nuje in z željo po brezčasnosti

Pometanje je sila pomembno opravilo, tudi za Nepalce. Že zgodaj pričnejo s tem. Pravzaprav zjutraj, ko se prvikrat prebudiš v njihovi deželi, ne slišiš toliko trobljenja, s katerim si šoferji izborijo prednosti na vijugastih poteh glavnega mesta, pač pa je z vsakega vogala slišati šviganje teh lesenih pomočnic. Izjemen kontrast tej redoljubni navadi je, da je vse naokoli prašno, sprehajanje brez maske na ustih sploh ni priporočljivo, a vsakdo, ki v tem mestu nekaj ima oziroma ponuja, pometa. Če že drugega ne - zaradi občutka - da na njegovem ni umazanega, prašnega, smrdljivo neprimernega. To, kar je v primežu nepalskih oči najbolj vidno očem, je ravno čistoča; duše. Ta notranje-bivanjski smoter, s katerim razorožijo zahodnjake, ki gladijo svojo čistost bolj s poudarkom - navzven, uvidiš tudi, ko si v temnem kotu z njimi povsem sam . In že pozdrav - Namaste ( v prevodu: Pozdravljam Boga v Tebi. :) ) - nam v globini razodeva vztrajno iskanje tega - Čistega - v nas in še bolj: v sočloveku.

Ko smo pometli s prvim zajtrkom, se je zgodil skok na enega prvih prelazov, vsaj zame. Nisem namreč običajna, kar zadeva izbiranje in prebiranje med oblačili ter obutvijo, a če se nekaj mora, grem tudi preko tega. Tokrat še toliko bolj in raje, saj mi je ta prehod omogočal vstop v zame pravljične sobane: videti (vse)mogočnost gora, njihovo brezmejnost in (pre)moč, ki jo v vsej lepoti zaznavnega občutimo na slehernem koraku, usmerjenem proti Njej - Himalaji. Langtang predel; tukaj so gotovo tudi stopinje našega Alpinista - Tomaža Humarja.

Končno se je pravljica torej tudi zame pričela, čeprav s kupom puhastih (pre)oblek, ki jih bomo tamkaj še kako potrebovali. Temperature ponoči menda ne bodo podobne tem, v koritu Nepala. Poletje je bilo namreč zaznati že v jutranjem času ( a to je le njihova pomlad! ), ko smo se po zajtrku jajčnih spektaklov različnih oblik, ki se ob prebranem na jedilnem listu znajdejo pred teboj na krožniku, podali v to šivalno industrijo goram-prilegajočega perila.

Birman ima prijatelje vsepovsod, zlasti med trgovci. Trgovina pa je tem ljudem na Vzhodu prirojena. Ko vstopiš v to oazo polnjenja blagajn(e), si njihov. Še tisto, kar se ti je prej zdelo, da si sploh ne bi oblekel, povlečeš nase. Ker oni tako spretno - kot da so palčki, ki Sneguljčici držijo svetilke - iz kiča naredijo najbolj(ši) unikaten izdelek, priznanih znamk. Pa prav vsaka barva in velikost sta: samo Zate!
Najbolj smešno je ravno to, da priznanih znamk ne kopirajo ( berite: napišejo :) ) pravilno. Nekaj približno temu, samo da je oblika loga kolikor-toliko identična izvirniku - da je od daleč videti lepo.Kot gore...

Svoj nahrbtnik sem hitro napolnila. Pohodniške hlače, majico in jakno sem imela tako že na sebi, dodala sem zgolj še puhovko, termo spodnji in zgornji del ter hlače, ki si jih bom privoščila za sklep prehojenega, se pravi: z njimi bom ob vrnitvi v Katmandu preverila, če sem kakšen kilogram pustila v gorah.

Irena, Radovan in Anica so imeli težjo nalogo. Glede izbire, saj so imeli na pladnju občutno več želenega. Ampak bolj so se osredotočili na s puhom obdarjene dele tekstila. Ostalo so namreč že prinesli s seboj.
Ko smo po nekaj urah še vedno krožili po trgovini ( ta krožni promet je kot začaran, saj nikakor ne najdeš pasu za izstop iz njega : ) ), kjer smo bili z vsemi trgovci že prijatelji ( ki se poznajo iz časov praznjenja mehurja v hlače dalje ;) ), je bilo vse popolno, odlično ali prevedeno: 'vzemi, prosim, samo, da gremo'.
Pa smo šli, no, če sem natančna, se odpeljali - s čisto pravim terenskim vozilom ( po domače: džipom, po vsej verjetnosti kitajske izdelave... ). Vozil nas je gospod, ki mu je vožnja s tem avtom neznansko godila, nam pa, ker je bilo očitno, da se z njim rokuje prvikrat, nekoliko manj. Najprej je svojevrsten adrenalinski podvig že sama vožnja, ker v njihovem prometu semaforjev ni, na cesti je vse od motornih vozil, rikš, ( svetih ) krav, koles ( teh res ne morem spregledati ;) )..., policisti pa so okras - živo cvetje.
Imela sem celo občutek, da jih država postavi na vidno mesto zaradi nas, turistov. Lepo jih oblečejo, jim dajo še piščal v roke ( ki pa jo trobente in zvonci z ostalih vozil zlahka preglasijo ) ter plačajo, da se le mi počutimo bolj varne. Zagotovo tega občutka varnosti mi, ki smo se vozili skupaj, nismo začutili, prej bi rekla, da so se nam te maskote v uniformah smilile; uvideli smo namreč, da se ljudje brez posredovanja zakonito prisiljenega in deklarativno pravilnega sami sporazumejo. Brez besed, sugestivno, zlasti s poudarjenim (samo)zaupanjem; da se na koncu vse konča dobro.
Po vijugastih cestah - najprej navkreber, nato navzdol ( gre za vinsko cesto, vsaj oznaka je bila ob cesti takšna, le da tukaj ni vinorodnega okolja, vinskih trt nisem zasledila; so pa: bananovci: na vseh mogočih in nemogočih lokacijah. In še nekaj: te banane so PRAVE! Niso vzgojene kot piščančki pod umetno lučjo. ), smo se čedalje bolj približevali rojstnemu kraju osebe, ki nas je semkaj pripeljala.

Do Nuwakota - daleč od tega, da bi v avtu molčali. Gledali smo okoli sebe, opazovali naravne labirinte riževih polj in ostalih pridelkov, ljudi, ki so vse to obdelovali, se spraševali, če bi zmogli preživeti v njihovih lesenih kolibah in se predvsem pogovarjali drug z drugim ter pazili eden na drugega ( Si v redu? Te boli koleno ( nog ni bilo mogoče popolnoma iztegniti )? Ti je slabo? Koga pogrešaš? etc. ).

Čutiti je bilo, da je v zraku zaplapolalo eno samo spoštovanje. To, namreč, da te oseba, ki te bo prvič življenju videla ( in Bog ve, če še kdaj zatem?!? ) sprejme pod svoj krov, ti ne ponudi le obroka, temveč je pripravljena s teboj deliti vse, s čimer ji življenje ponuja obilje dobrega, ni vsakdanje. Počutiš se hkrati polnega in praznega. Bojiš se, da bi kakorkoli poteptal njemu karkoli svetega, pomembnega, da ne bi znal izraziti hvaležnosti ob vsej tej časti in da človeku ne bi dal ustreznega ter še kako vrednega občutka - da je kot človek izreden. V svoji kulturni drugačnosti. V izjemnosti preživetja z nič. Veličastnosti deljenja z drugim; dobrega razpoloženja, človeku pripadajočega se primata vrednosti, kadar si z njim.

Znočilo se je že, ko smo prečili reko Trishuli ter prešli na breg, kjer so vse naokoli posejani leseni domovi, ob njih pa z rižem pozlačena polja. Pot do vsakogar, kjer tod biva, je še povsem neokrnjena in močan je občutek, ko stopi semkaj tujčeva noga. Ne vem sicer, kako je na Marsu, ampak pogledi nekaterih domačinov so bili tako okroglo-veliki, da sem se na trenutke počutila prav tam - na Marsu. In ti - Marsovčki - si niso želeli, da grem stran. Kje pa! Če si si le vzel trenutek zanje, so ti radi pokazali, kar te je zanimalo, prikazalo utrip, o katerem si poizvedoval in te s svojo prvinskostjo n(a)ravnega nagradili za postanek. Z nasmehom; takšnim globokoumnim. S temi smo se pomaknili do svetega drevesa, občudovali njegovo mesto, prisluhnili Birmanovi pripovedi, kako je kot otrok tukaj večkrat pešačil sam in premišljeval o lepih rečeh, da se ne bi obremenjeval z mislijo, kako ga za sosednjim grmom čaka tiger. Da, na njihovih tleh, v teh predelih ni prostoživečih srnic ali lisic, so pa tigri. Če naletiš nanj, je menda najbolj prav, da mu zreš v oči in se počasi oddaljuješ stran od njega. Mi te (ne)sreče, da bi mu pogledali v oči, nismo imeli, se nam je pa vse bolj smejalo - v srcu - ko smo se približevali vasici, kjer bomo prespali. Tako blizu zvezdam in Človeku namreč že dolgo časa nismo bili.

In, da, takšne mladostne razigranosti že tudi dolgo časa ni bilo v nas. Ura je bila naša zadnja misel, dan toliko bolj. Tukaj si docela odpočiješ od vseh posvetnih, človeka pripadajočih miselnih stihov v siceršnji vsakdanjosti. Sonce in luna pa končno najdeta svoje ( pravo ) mesto pri določitvi časovnih definicij.

Jutri, torej, povem, kako je bilo spati pod zvezdami, ko so si miške nad nami luščile koruzo ter sredi noči najti straniščno školjko. Pa ne pozabite: ta jutri morda ne bo ravno ta(k), ker sem uro odložila tega dne - v Nuwakotu. Tako sem zdaj precej lažja. Pomirjena. Neobremenjena. Vendar: človeka ne bom pustila čakati. Vsaj tistega ne, ki mi dovoli ( ali pa jaz njemu ;) ) potrkati na srce.

P.s.: avtor fotografij je Radovan Bofulin.