Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da lahko 'zbiraš' okoli sebe vedno tiste in takšne osebe, kakršen si sam. Dobro, nekaj odstopanj je tudi v tem primeru, ampak v globalu drži začetna trditev.
Vse bolj tudi spoznavam, kako so nekateri ljudje iz takšnega testa, da bi najraje (vz)kipeli, ne da bi vase (do)dali vsaj kanček kvasa oz. soli. In, kaj razumem kot kvas ( soli ni potrebno posebej razlagati ;) )?!?
Kvas; hmmm...
Saj potica - nekvašena - je tudi dobra, ampak če je bolj 'polna' in dopolnjena s kvasnimi encimi, potem imajo celo prazniki drugačen prizvok, naše razpoloženje pa takoj postane bolj dinamično, ko nos 'ujame' vonj po tej sladki lepotici. :)
V prispodobi kvasa utegnem uzreti naše vrednote, tisto, za kar si dnevno prizadevamo, vendar ne tako, da se k temu prizadevanju prisiljujemo, pač pa nas v tovrstna dejanja usmeri notranji vzgib ( nekateri rečejo temu tudi glas ).
Zato, ker določen odstotek prebivalstva kontinuirano in prizadevno uspe (ob)stati v tem 'stanju', je mir še danes mir; kakor s(m)o ga poznali pred Kristusom in kot nam je blizu te dni.
V miru živeti pomeni, da se zbudimo polni energije ter želimo vsemu svetu - ki nas obkroža in je del nas - dati vedeti, kako zelo srečni smo, ker se držimo tesno skupaj - s členki (pre)ostalega stvarstva.
Mnogi ne vedo, da s(m)o tukaj. V sredi. S tistimi, ki so v miru z nami in katerih razpoloženje je takšno, da nam omogoča miren sen.
(Pre)mnogi, ki sem jih doslej spoznala, so od mene hoteli večinoma zgolj eno - izpolniti lasten interes.
Ob takih sem si najprej želela, da me ne bi bilo; naslednje, kar se je prebujalo v meni pa je bil občutek, kakor da si je nekdo privoščil hamburger, potem pa bi ga zaradi tiščanja v želodcu najraje na silo izpljunil. Čemu takšno občutenje?!? Ker interes ni bil iskren; v resnici so 'jedle' samo oči, organizem pa daleč od tega, da bi 'izrazil' lakoto.
Saj mi zaradi vsega - zgoraj izpostavljenega - v življenju ni (pre)hudo.
Ugotovila pa sem, da sem veliko raje najboljša prijateljica sama s seboj, kakor da sem nekomu zgolj črtica, ob kateri se bo ju3 sprenevedal, da brez mene ne more živeti.
Res je; živali imajo nagon in se po njem ravnajo tako, da lakoto utišajo na način, ko nekoga pokončajo. Ljudje pa - navkljub razumu - počnejo isto. Le da praviloma sočloveka pustijo pri življenju, čeprav mu dejansko dajo na znanje, kakor da ga ni.
In - zdaj. Poglavitno vprašanje. Kaj je bolje: biti ali (pre)živeti?!?
Moj predlog...;)
Bodi. Prijatelj - s samim seboj. Nato: (pre)živi v tem duhu še z drugimi.
