Takrat so se mi zdele one še posebej pomembne, saj so pogosto poskrbele, da je moj strah ( pred boleznijo in zdravnikovimi 'prijemi' ) povsem izginil. Nad njihovimi pristopi sem bila pogosto navdušena in sploh ni bilo nenavadno, če sem imela v mislih, kadar sem zapustila prostore bolnišnice, da sem se predvsem zaradi njih, njihove spodbude počutila bolj zdravo - še preden sem pogoltnila sirup ali čudežno tabletko.
Da, ljudje, naši pogledi na sočloveka in pogled človeku v oči - to ozdravlja. Ta drža nas dela zdravilne, zlasti v primerih, ko se tega ne zavedamo, pač pa samo smo. Ravnamo intuitivno dobrodejno. Delujemo, kakor da negujemo nam ljubo cvetlico, ki so ji ravnokar odpadli cvetovi, da bi znova vzcvetela. Odišavila prostor. Naše čute usmerila k lepotam bivanja.
Ti, sestrski dotiki nam niso tuji. Prepojeni smo z njimi. Vse, kar je v nas, iz česar izhajamo, vse to kriči po dobrem. Tisto, kar nam prikazujejo mediji, je pogosto popačeno. Načeto. Močno.
Če se ne strinjate z menoj, pomislite na to, kakšno juho, torto, kekse ( karkoli vam pade na pamet! ), bi jedli, če bi v kuhinji stala oseba, ki vam pripoveduje recept, da bi iz sestavin nastala jed ( človeka, o katerem pripoveduje ).
Dejansko gre za originarno potrebo, da v drugemu prepoznamo samega sebe. Da obrišemo prah z vsakega, ki smo ga zato, ker nas je premagal ego, pomaknili v kot. Skrili.
Ravno ta del je najboljši. Prav to daje okus jedi. Na kakšen način preživljamo dneve.
Če manjka v njem sladkorja ali popra, se bomo hitro znašli pred vrati, ko nas bo najprej pozdravil ( praviloma! ) nasmejan in razžarjen obraz veličastne bele kapsule srčne kulture in človeško primerljive z angelskimi dotiki. Ki grejejo pozimi, obarvajo pomlad, jeseni dodajo življenskost in poletju ponudijo tisti del, s katerim je vsaka vročina samo občutek, kakor da smo ravnokar zanetili ogenj sredi zledenele divjine.
Po naravi smo vsi obdarjeni z občutkom pripadnosti. Izhajajoč iz tega smo najprej postavljeni v množico, ki jo imenujemo družina. V njej se vse prične. Ali: konča.
Tukaj se rodijo sestre ( oziroma: bratje ), ki zrcalijo resničnost medčloveške topline, o kateri razmišljam zgoraj.
Še bolj pomembno kot prispodoba sestrstva / bratstva v izvorni celici pa je, da prisluhnemo sebi, notranjemu glasu ( ki je vse prej kot tih ) ter vanj vdihnemo belino, ki je protiutež črnini, s katero se sooča naš družbeni, ekonomski, državni - globalni - (eko)sistem.
Naj nam ne bo težko.
Podariti nasmeha in pomežika. Še posebej tem, ki so (pre)dolgo odeti v črno. Dovolimo se z nasmehom približati nekomu, ki navzven morda sploh ni tako oddaljen, tako zelo bolan, kakor zgleda na prvi pogled. Tak pogled ( prvi :) ) je itak izkrivljen, podobno kot zaljubljenost pretiran in skuša zgolj prepričati kogarkoli, da je nekdo več vreden kot drugi.
Seveda, veliko družino imam!
In prav ponosna sem nanje - na slehernega brata ali sestro. Četudi mu ni vedno do igre in ne razmišlja podobno.
Bo že držalo. Za vsako bolezen rožca raste - tudi zame.
In ta, ki sem jo ravnokar ubesedila, je živa - zelo.
No, odvisno od tega, kaj me boli... ;)
