Danes obstaja skorajda že 'forma', kakšni bi ( ljudje; čeprav se tovrstna logika že 'prenaša na živali' ) morali biti. Kakšen naj bi bil naš izgled, koliko znanja bi morali (pri)dobiti, materialnega nakopičiti in še česa ne izpustiti, da bi nas družbeni sistem uvrstil med 'top of'. Ampak. Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je piramida, na kateri so nas takole umestili, povsem napačna. Tisti, ki je povsem na vrhu in se je tam znašel zaradi zgoraj omenjenega, bi moral biti pravzaprav povsem na dnu. No, saj morda dejansko ( po občutju in še kakšni dimenziji njegove svojskosti ) tudi je in samo igra, da ne bi 'pokvaril scenarija', ki si ga je elitni sistem umislil.
Oni, ki so na robu, so praviloma bolj dojemljivi za vse, kar človeški rod dela izreden in navsezadnje vreden.
Tisti, ki se morajo dnevno spopadati z reševanjem eksistencialnih težav, zagotovo vedo, da je za naše bivanje potrebno zelo malo v obsegu dobrin in ostalih, njej sorodnih pritiklin; če želimo ostati inu obstati.
Ste se že kdaj pogovarjali s kom, ki v resnici nima ničesar, a je tako 'poln' tistih človeških vrednot zaradi katerih je naša civilizacija preživela? Ali ste že bili v stiku z nekom, ki navzven daje vtis, da je povsem neuk, potem ste pa, ko je spregovoril, o(b)stali odprtih ust? Bi si morda želeli obiskati osebo, ki jo vsi v vaši soseski zavračajo in se je, kakor da je kužna, izognejo na nekaj metrov, če se povsem naključno srečajo z njo? Poskusite 'spoznati' vsaj enega izmed naštetih. Utegne se zgoditi, da boste presenečeni izvedeli, kako sploh niste poznali samega sebe, saj ste se gibali v krogu prijateljev, znancev, sodelavcev, sošolcev, sosedov ipd., ki so vam dajali vtis, da ste, kar pravzaprav sploh niste ;)
Paradoks?!? Oooo, niti malo. Pod pretvezo te resnice dejansko živimo...
