...s kolesom navkreber in navzdol

Po vsej verjetnosti je moj značaj tak, da vselej strmim k nečemu - več in bolje, zlasti pri oblikovanju lastne osebnosti in doseganju ciljev.
Moje letošnje poletje mi je prineslo precej vzponov in spustov ( s kolesom ), najbolj pa sem se razveselila teh, ki sem jih tako preživela po Dalmaciji ( predvsem z 9-kratno vožnjo od Tučepov do svetega Jureta na Biokovem ).

Ljudje, ki sem jih med potjo srečevala, so mi bili v dodatno spodbudo, še bolj živali, ki so mi vselej 'spregovorile', kolikor so želele in menile, da morajo ( svoje prevode teh govorov bom na lastno veselje obdržala zase ).

Prav po naključju sem med potjo zagledala celo lastni vzdevek ( nisem se jaz na ta način ovekovečila, ne-ne ;) ) in medtem sem pomislila tudi na to, da je nekaj pa vendarle v 'moči imena' in zato sploh ni toliko nenavadno, da si določeni ravno zaradi namena boljšega - življenjskega - ravnotežja namenijo spremeniti svoje ime. Sama tega namena nimam, sem pa do sem doživela že toliko vzdevkov, da sem včasih že samo sebe spraševala, kako mi je ime. ;)
Pa postavimo ime(na) ob bok. Poglejmo še malo 'čez ograjo' zgoraj zapisanega.

Pogosto slišim mnoge, ki tarnajo, da se česa ne da, da ni mogoče, da nimajo moči, da ne poznajo pravih ljudi etc..
Ob vseh teh dvom - izraznih, nepotrebnih stavkih mi edino na misel pride dejstvo, kako se vse začne ( in konča ) - z mislijo. Nato le-ta napreduje v besedo in naposled k dejanjem. :)

Privoščim vam, da bi bile misli - k cilju nagibajoče, besede - k izrecnim ciljem segajoče, dejanje - k cilju in svobodi tipajoče. Če boste ta recept izvrševali pri vsem, kar počnete, ne boste nikdar zgrešili; pravega cilja - izjemnih ljudi.

Da, da se.
In najboljši je občutek, ko se zaveš, da zmoreš premagati samega sebe.

Navijam za vsakega izmed vas. ;)

razmišljati o tem, kako dobri poslušalci smo... ( ??? )

Včeraj sem znova doživela, da mi je ena izmed znank zaupala svojo zgodbo; o depresiji.
Čeprav je sprva kazalo, da mi jih bo natrosila zgolj o tem, kako je družinsko življenje monotono in s čim si ga je zaradi želje po raznolikosti začinila tokrat, me je skoraj slekla, ko mi je v enem stavku povedala, kar ji je očitno že dolgo ležalo na duši. "Depresivna sem. Že nekaj let (pre)živim s tabletami, sicer..."

Od tod dalje je sledil dooolgggg monolog; tako osupla sem bila, da sem le poslušala pa še to...mi je bilo na trenutke preveč. Toliko gorja - v eni sami osebi. Takšna doza bolečin - v enem samem človeku.
Ko me je omenjena zdramila z vprašanjem, kako bi se na določeno situacijo odzvala jaz, se mi je posvetilo.
Morebiti pa le nisem tako dobra poslušalka? Mar ne opazujem dovolj pozorno tistih, ki so mi precej blizu, da ne zaznam takšnih nihanj v osebnosti posameznika? Zakaj nisem prisluhnila intuiciji, ki mi je na trenutke celo šepetala, da ravno z njo nekaj ni v redu?

Hja, ampak, če bi bili tako zelo dobri - kot poslušalci in sogovorniki - potem se v zdravstvu danes ne bi soočali s težavo čakalnih vrst in manjkom zdravnikov, pač pa bi pisali ter se pogovarjali zgolj o tem, kako dobri opazovalci smo. Ki znamo prisluhnit, kadar je nujno potrebno. Povedat, kar je prav, če nas prosijo. Ter sklepat, kaj je modro storiti, da o(b)stanemo; v odnosu. S prijatelji, partnerjem, sodelavcem idr.

Saj vsi še kako dobro vemo, da sami težko prerastemo lasten ego, v sožitju z drugimi pa je to najlažje. 
Navsezadnje gre samo za tehniko, v kateri ni treba uporabiti ničesar drugega, razen razumevanja, iskrenosti, zaupanja ter hvaležnosti. In, seveda, LJUBEZNI!

Je to v današnjem svetu res povsem nemogoče?!?

pri vremenski napovedi. :)

Če bi v svojem življenju čakala le na to, kakšni so obeti ( vremenski ), bi se večkrat primerilo, da bi s katero od nameravanih dejavnosti odlašala do onemoglosti, na koncu pa je celo sploh ne bi realizirala, vsaj, če bi izpuhtela začetna motivacija ali želja in dejanje kot tako ne bi bilo nujno - za preživetje.

Ko poslušam ljudi, ki razpravljajo med seboj, se me večkrat poloti nepopisna žalost, saj ugotavljam, da je velika večina tako orientirana, da brez tujega mnenja niti kanala ne prestavijo, kadar sedijo pred televizijskim ekranom.

Res je! Zanalašč sem malce pretiravala, vendar sprašujem se, zakaj je nekdo drug tako pomemben pri doseganju mojih ciljev?!?
Čemu si nekateri tako zelo želijo medalj in občega priznanja? Je faktor izjemnosti dosežen le, ko o tem povem drugemu in mi ta nato izrazi pohvalo?

Kadarkoli vzamem v precep vse, kar nam prodaja medijska sfera, dobim občutek, kakor da je čar(obni ključ ) in uspešnost mnogih ( ekonomskih, vojaških etc. ) velesil ravno v manipulaciji, zlasti, če le-ta sloni na dokaj prepričljivih, celo znanstveno preverljivih dejstvih.  
Razočarana sem, ko ugotavljam, da izjemen odstotek prebivalcev verjame ( skoraj ) vse, kar slišijo v sredstvih javnega obveščanja in so nato celo tako obremenjeni s slišanimi novicami, da preprosto pozabijo živeti. In: ni jih malo, ki jih pozabi na ljudi, s katerimi lahko razvijajo svoje potenciale in se definirajo v osebo, ki si bo všeč, kadar se bo uzrla v ogledalu.

Besede so pomembne, vendar zaradi pogostih zlorab slednjih, je na trenutke bolje - 'pogovarjati se nemo'. Tovrstni dialogi so dobrodošli celo za naš 'memo'. Če ga je še kaj ostalo!?!? Bojim se, da so pri mnogih tega 'pojedle' ekskluzivne novice in dovtipi, s katerimi nam strežejo uveljavljeni v elitnem sistemu.
No, ko se vprašate, zakaj in vam začnejo drugi nizati še odgovore, je skoraj gotovo, da boste ujeli sami sebe v dvomu, če so vam kot otroku znali odgovoriti z "Zato." v tolikšnem obsegu, da vas po odgovoru ni več skrbelo ali vas puščalo v dvomu glede pomembnih gradnikov vaše celovitosti, zaradi katerih ste zdaj, kjer ste.
Kadarkoli ste ob zgornjem pogosto dobili pozdrav slovesa s sogovornikove strani, se je v vas gradil še višji stolp, v katerega sedaj še vedno zlagate svoje želje in tisto, s čimer bi zmogli vsakemu predstaviti (lepši:) ) del sebe.

Za vse obstaja čas in pravi trenutek. Kdo ve, ali je zdaj prav ta(k), da presekate s svojim nezadovoljstvom in končno naredite nekaj zase - ( za ) svoje veselje, upanje in zadovoljstvo.
Naredite to takoj. V nasprotnem se bo hitro prebudil nepogrešljivi spremljevalec vseh nas: ČE.

...s Prijatelji.

Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da lahko 'zbiraš' okoli sebe vedno tiste in takšne osebe, kakršen si sam. Dobro, nekaj odstopanj je tudi v tem primeru, ampak v globalu drži začetna trditev.

Vse bolj tudi spoznavam, kako so nekateri ljudje iz takšnega testa, da bi najraje (vz)kipeli, ne da bi vase (do)dali vsaj kanček kvasa oz. soli. In, kaj razumem kot kvas ( soli ni potrebno posebej razlagati ;) )?!?
Kvas; hmmm...
Saj potica - nekvašena - je tudi dobra, ampak če je bolj 'polna' in dopolnjena s kvasnimi encimi, potem imajo celo prazniki drugačen prizvok, naše razpoloženje pa takoj postane bolj dinamično, ko nos 'ujame' vonj po tej sladki lepotici. :)
V prispodobi kvasa utegnem uzreti naše vrednote, tisto, za kar si dnevno prizadevamo, vendar ne tako, da se k temu prizadevanju prisiljujemo, pač pa nas v tovrstna dejanja usmeri notranji vzgib ( nekateri rečejo temu tudi glas ).
Zato, ker določen odstotek prebivalstva kontinuirano in prizadevno uspe (ob)stati v tem 'stanju', je mir še danes mir; kakor s(m)o ga poznali pred Kristusom in kot nam je blizu te dni.
V miru živeti pomeni, da se zbudimo polni energije ter želimo vsemu svetu - ki nas obkroža in je del nas - dati vedeti, kako zelo srečni smo, ker se držimo tesno skupaj - s členki (pre)ostalega stvarstva.
Mnogi ne vedo, da s(m)o tukaj. V sredi. S tistimi, ki so v miru z nami in katerih razpoloženje je takšno, da nam omogoča miren sen.

(Pre)mnogi, ki sem jih doslej spoznala, so od mene hoteli večinoma zgolj eno - izpolniti lasten interes.
Ob takih sem si najprej želela, da me ne bi bilo; naslednje, kar se je prebujalo v meni pa je bil občutek, kakor da si je nekdo privoščil hamburger, potem pa bi ga zaradi tiščanja v želodcu najraje na silo izpljunil. Čemu takšno občutenje?!? Ker interes ni bil iskren; v resnici so 'jedle' samo oči, organizem pa daleč od tega, da bi 'izrazil' lakoto.

Saj mi zaradi vsega - zgoraj izpostavljenega - v življenju ni (pre)hudo.
Ugotovila pa sem, da sem veliko raje najboljša prijateljica sama s seboj, kakor da sem nekomu zgolj črtica, ob kateri se bo ju3 sprenevedal, da brez mene ne more živeti.

Res je; živali imajo nagon in se po njem ravnajo tako, da lakoto utišajo na način, ko nekoga pokončajo. Ljudje pa - navkljub razumu - počnejo isto. Le da praviloma sočloveka pustijo pri življenju, čeprav mu dejansko dajo na znanje, kakor da ga ni.
In - zdaj. Poglavitno vprašanje. Kaj je bolje: biti ali (pre)živeti?!?

Moj predlog...;)
Bodi. Prijatelj - s samim seboj. Nato: (pre)živi v tem duhu še z drugimi.

...z zakaj drugorazredni niso 'pravi'?!?

Nikoli se nisem imela za posebno osebo, pač pa za običajnega človeka, ki korakoma prihaja do cilja, ki si ga je zastavil. Res pa je, da sem to posebnost vselej iskala v drugem(u), torej sočloveku, ki se je zgolj nepričakovano pojavil ob meni ali pa je tam, od kar pomnim, da živim.

Danes obstaja skorajda že 'forma', kakšni bi ( ljudje; čeprav se tovrstna logika že 'prenaša na živali' ) morali biti. Kakšen naj bi bil naš izgled, koliko znanja bi morali (pri)dobiti, materialnega nakopičiti in še česa ne izpustiti, da bi nas družbeni sistem uvrstil med 'top of'. Ampak. Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je piramida, na kateri so nas takole umestili, povsem napačna. Tisti, ki je povsem na vrhu in se je tam znašel zaradi zgoraj omenjenega, bi moral biti pravzaprav povsem na dnu. No, saj morda dejansko ( po občutju in še kakšni dimenziji njegove svojskosti  ) tudi je in samo igra, da ne bi 'pokvaril scenarija', ki si ga je elitni sistem umislil.

Oni, ki so na robu, so praviloma bolj dojemljivi za vse, kar človeški rod dela izreden in navsezadnje vreden.
Tisti, ki se morajo dnevno spopadati z reševanjem eksistencialnih težav, zagotovo vedo, da je za naše bivanje potrebno zelo malo v obsegu dobrin in ostalih, njej sorodnih pritiklin; če želimo ostati inu obstati.
Ste se že kdaj pogovarjali s kom, ki v resnici nima ničesar, a je tako 'poln' tistih človeških vrednot zaradi katerih je naša civilizacija preživela? Ali ste že bili v stiku z nekom, ki navzven daje vtis, da je povsem neuk, potem ste pa, ko je spregovoril, o(b)stali odprtih ust? Bi si morda želeli obiskati osebo, ki jo vsi v vaši soseski zavračajo in se je, kakor da je kužna, izognejo na nekaj metrov, če se povsem naključno srečajo z njo? Poskusite 'spoznati' vsaj enega izmed naštetih. Utegne se zgoditi, da boste presenečeni izvedeli, kako  sploh niste poznali samega sebe, saj ste se gibali v krogu prijateljev, znancev, sodelavcev, sošolcev, sosedov ipd., ki so vam dajali vtis, da ste, kar pravzaprav sploh niste ;)
Paradoks?!? Oooo, niti malo. Pod pretvezo te resnice dejansko živimo...