Letošnje poletje je bilo zame zelo delovno, tudi zaradi tega, ker sem se za dosego želenega hotela čim bolj okrepiti tudi v fizičnem smislu. Vijugala sem po cestah, predvsem iskala take, ki so za cilj ponujale krasne razglede nad dolino, zlasti pa se predajala občutjem sr(e)čne kolesarke, ki je vsako jutro sledila svojemu sanjskemu scenariju. Popoldan se je jutranji hip-hop na dveh kolesih zgolj ponovil in vsakič malo podaljšal. Tisto, kar sem dan za dnem uspela zrežirati je včasih mejilo celo na znanstveno fantastiko, a vendar je sen čedalje bolj dobival svoj epilog. Do trenutka, ko sem si končno priskrbela letalsko vozovnico za Katmandu. Zdaj sem vedela, da mi Himalaja ne bo ušla. Vsaj od daleč ne, če mi že zares ne bi uspelo ugrizniti v sveto skalo. Vsaj na enem mestu. V srž goratih kamnin, ki klešejo človekovo osebnost in posameznemu karakterju dajo sijaj. Ustrezen. Potreben. Pristen kot drobtinica domačega kruha.
Ob meni in z menoj so ( bili ) taki, ki so želeli, da zadano uresničim in se tako lotim izpolnjevanja vsega, kar gori v notranjosti že dolgo, odkar se zavedam, da za vsakim stiskanjem zob med kakšnim napornim podvigom sledijo salve smeha in dejanskega zadoščenja. Ko v izpolnjenosti hotenega najdeš svoj jaz. Ki se ne razlikuje od jaza drugega. Ki sprejema. Razume. Navija, da se povzpneš še višje. Ali nižje; odvisno od meja zastavljenega. Nekateri namreč ravno pod morsko gladino ujamejo lastni dragulj.
Kadar človek odide tako daleč od doma, nehote ponese(š) s seboj vse, kar je domačega. Slovenski utrip; besedo, tradicijo, kulturo. Prepojen si z razmerjem tujih, vsiljenih prepričanj o dobrem svetu in daješ na tehtnico, kar je v tebi raslo pod najljubšo streho. Na sončni strani Alp. Zlahka dojameš, da bo tako v običajnem receptu za potico naslednjič v njej še kakšen čili ali kanček nastrganega ingverja. Da začinimo okus ustaljeno dolgočasnega. Pravzaprav pa tako v običajni vsakdan kanemo vedno dobrodošlo drugačnost. Ta prestavlja gore. One kamene zavihke zastarelih prepričanj. Ko opraviš z njimi, odstraniš iz sebe smetje, ki ne sodi nikamor. Potem samo greš. Ne samo, da bi hodil, pač pa, da prideš. In, ko prispeš, objameš tisti del sebe, ki ni bil sprejet. Je zgolj lebdel v zraku, da bi nekje našel pristan. Pri (ne)kom, s katerim je mogoče zreti v isto smer. Pa čeprav je ta nekdo zastareli jaz, ki si ga prerasel. Da bi zmogel vsakomur podati roko.
Kako sem ubirala korake, zlasti o izhodiščni smeri in o ljudeh, s katerimi sem se srečevala, več v naslednjem nizu misli, ki je že pognal kal, samo besede morajo še vzkliti. Prave. Opogumljajoče. Resnične. Z nepremagljivo vero v jutri, ki seže čez sleherni, pusti vsakdan.
