Gripa in 'glasovi' iz nje 'povedo', čemu

Morda je to zato, ker se vse preveč družim z ljudmi, ki so poklicno zapisani  ( in na nek način tudi zapriseženi ) oblačilom v belem. Zakaj - t(ak)o?!?

Še v četrtek, ko sva bili skupaj s prijateljico Valentino, ki je prav gotovo ena izmed slednjih, sem bila kakor prerojena in moje razpoloženje je daleč od vsega dajalo vtis, ki bi že lahko opozarjalo na simptome bolezni; potem pa - kot strela z jasnega - prileti komet nezdravega; v nedeljo zvečer. 

Lahko sem se preprosto obrisala pod nosom in pozabila na pot v tujino, ki sem se je zares veselila, kajti obetala mi je revolucijo - v mojem življenju. A: očitno; to ni to. Nisem Napoleon. Ali Marija Terezija. Na pravo priložnost bo potrebno ( še ) (po)čakati. Najprej pa pokazati zobe tej, presneti gripi, ki me je ulovila - kdo ve, kje in kdaj. Ha(-ha), smešno, vendar počutim se kakor docela izkoriščena potrošnica, ki so ji z nakupom ene od dobrin obljubljali nebesa, potem pa sem ob prihodu domov ugotovila, da moram nahraniti le še enega mačka več.

Razumem namige višje sile, na nek način toleriram vse namene, ki jih ima z menoj Nekdo, ki je nad vsemi. Vendarle pa; ko se zgodi padec ob tla in ko nastopi - tudi bolezen - razum odpove. Ker preprosto ni v organizmu vse(ga) v izobilju in zaradi tega - neuravnoteženega stanja - nastopi celo stanje žalosti in velikega razočaranja, da nam (nav)kljub izdatnemu angažiranju ni uspelo in smo še enkrat ostali: na začetku poti. 

Toda ravno izhodišče, začetek lahko v nas (pre)rodi drugega jaz, (z)more nas pripraviti do tega, da naslednjič vzamemo v svoj kovček prtljage drugačno strukturo strategije in zlepa ne odnehamo tudi, ko virusi in bakterije ( pa kaj vem, kakšni 'mutanti' še!?! ) preprečijo nadaljevanje poti. 

Zanimivo, a vseeno zelo res(nično): ko sem v zadnjih ( zlasti treh ) dneh bolj blodila in svoje noge prepričevala, naj me prisilijo, da vstanem in naredim vsaj drobcen premik, da bom vedela, ali gre na bolje, da danes ni več včeraj, pač pa jutri; ko sem vse omenjeno doživljala, sem pomislila na Petro Majdič. Na njeno vztrajno, a globoko vdano vero, da ji uspe tudi, če višja sila prestreže ciljni vzpon ( in nato sledi le še spust ) z miselnostjo: "Ni variante, si ne zaslužiš, tebi kaj takega ne pripada."

Zdaj vem, da bi morala imeti v sebi več Petrinega pogleda, ki ne dopušča korekcije, saj nas na konec ( sveta, čez ciljni most - vsega želenega ) pripelje tudi, če smo popolnoma slepi, gluhi, ne tipljemo, ne (z)moremo spregovoriti. Najbolj poudarjeno ostaja, da vemo, kam gremo in verjamemo v resnično uresničljivo nrav zastavljenega načrta. In - ta - je lahko zgolj v tem, da presežemo lasten, preveč ozek in nikoli s popolnoma jasnimi koordinatami še nedoseženo planjavo oziroma gorate predele Zemlje, kjer občutim(o), da je dih v nas enak tistemu, ki ga uprizarja narava. Tukaj ni dileme in le - ta nikoli ne ovinkari; če, torej, vdihnemo več, kakor smo nameravali, bom(o) pri izdihanem morda bogatejši za kakšno ( dobro ) misel, ki ne bo pustila ravnodušnih le nas, pač pa še koga v naši, (ne)posredni bližini. 

Kadarkoli pa je kisika premalo in kadar gre ob vsem tem še za pomanjkanje tega v fizični distribuciji, ne glede na okolje, v katerem smo, potem padejo zavese še  ( s ) tako sta(bi)lnih in se naredi ena sama, duhomorna, ampak - za večji delež prebivalstva - nujna: tema.

Še (ne)kaj sem zaznala v tem. 

Samo temni kotički naših življenj nas navsezadnje prepričajo, da je skrajni čas za spremembo. Nihče ne bo namesto nas prižgal luč ali svečo, ni ga takega, ki bi nas v teh globinah dojemanja sebe in milijarde termin(t)ov okoli nas, nas same (po)vzdignil in spodbudil k razmišljanju o novem naslovu - novi temi. Razen, če ni ta - nekdo - novorojeni jaz :)

Drži; malce zaradi visoke vročine, nekolikanj pa zaradi precej svojstvenih (v)pogledov v situacijo ter (so)človeka sem minulo, zdravstveno precej sprijeno obdobje sprejela kakor ingverjev čaj, ki je bil, odštevaje dneve nazaj, precej zaželen na mojem jedilniku. V njem sem videla rešitev za vse nerazumljivo, kar me je doletelo in za tisto, kar nisem nikoli pričakovala, da bi me lahko. Čaj me je (p)ogrel ( čeprav sem na trenutke mislila, da še bolj goreti... ne (z)morem )). 

Ob tovrstnem dovajanju toplote v svoje telo pa sem znova pomislila na 'belo vilo' Valentino, ki mi je nedavno povedala, čemu je pravšnja in odlična sladkana voda. V kolikor vam morebiti (z)manjka (za)vesti - posezite po njej. Potem pa le naredite - korak naprej. In: prižgite luč. ( !!! ) 

http://www.youtube.com/watch?v=yfPLh_6ckzI
( odmisli opevano - platonsko, pomisli pa na opevan fizis, začenši z 'L' - v sebi =) )

P.s.:

Nikar(te) pa ne tlačite kisika svojih idej v egocentrične epruvete in odseve egoističnega; ker potem bo kmalu zmanjkalo ( dobrega ) znanja . Po le-tem danes povprašujejo vsi; ne glede na raso, spol, narodnost... In pri tem je še kako pomembno, da spoštujemo človekove pravice. V kolikor jih je sploh še kaj ostalo. Skrbi me, da je vse te pojedel avtor demokracije in je zdaj  ostal samo reklamni transparent.

Nikdar tega ( demokratične drže, tem ) ne dajte tistim, ki so (i)zgubili občutek za vse; celo za samega sebe. Slednjim ne pomagajo več niti oni, ki so - po svoji volji ali kako drugače - oblečeni v belo. Zaradi dejanj, ki jih opravijo, predvsem v splošno, družbeno korist, dobijo celo krila. 

Samo skupaj - z njimi - bomo spet (po)leteli. Od tam, od koder smo pravzaprav prišli =)

( Dober ) tek :)

Že od nekdaj nimam težav s tekom. Kakopak, rada tudi jem, ampak bolj kot apetit želim v tem razmišljanju izpostaviti željo po gibanju, pravo hotenje po tem, da sledim dobrim spremembam v življenju.

Nekaterim nam je že kar v zibelko položeno, da se lažje razumemo - s seboj in drugimi - če več časa namenimo športnim aktivnostim. Zato sama - že iz tega razloga ( od nekdaj  ) - veliko svojega časa posvetim udejstvovanjem, kot so: tek, kolesarjenje, v zadnjem obdobju svojega življenja pa sem našla tovrstno zadoščenje tudi pri karateju in plezanju.

A prva izmed vseh naštetih panog je vsekakor tek; po strmini, ravnini, travniku, makadamskih ali asfaltnih cestah, pozimi, spomladi, poleti, jeseni, če dežuje, sije sonce, sneži, piha veter...

To je preprosto čas, kjer sem jaz - preprosto in zgolj - jaz. Takrat se v meni porajajo in nastajajo najlepše predloge za sejanje dobrega ter iz mene sije zares pravi odsev tistega, kar je potrebno; da grem naprej. In na to pot s seboj (od)peljem še koga.

Spomnim se, ko sem se podila še okoli hiš po vasi in lovila trenutke, ki sem jih preživela s prijatelji svojega otroštva. Takrat ni bilo prvenstveno osvojiti lovoriko s tem, da pretečem najdaljši krog, ki ga še zmorem, ne da bi na cilju padla po tleh, pač pa je (ne)kaj veljalo to, da smo se lovili skupaj. In, seveda, tekli.

Naš cilj je bil vsekakor skupni in neizpodbiten, torej preseči zaspanost, ki se nam je pogosto (do)godila, po vseh dobrotah, ki so se bohotila na mizah naših babic. Toda - ne. Nismo se dali; te, reklamne spote, ki so se nam bliskali ( kratko - malo ) pred očmi, smo spregledali in se raje preusmerili k tistemu, kar nam daje (pre)živeti: na / po kisik smo stekli.

Razumljivo, velikokrat nam ni bilo do tega, da bi grabili seno ali nabirali sadove z njive, a če smo vključili tek, potem so dvomi, ali raje vendarle ne bi, na lepem izpuhteli. Bili so senca preteklosti, s katero smo pometli že kot otroci. Pa ne pod preprogo! Na smetišnico in z nje v zemljo, od koder so pravzaprav vzniknili.

Kadarkoli imam pred očmi to prispodobo - užitka gibanja, mi zares nikdar ni težko vstati in se preleviti v tekačico...

Vendarle pa... 

Človeški um zna biti velik sovražnik, kadar je izpostavljeno vprašanje, kaj je za nas resnično pomembno za napredek v življenju. Še večja ovira se lahko pojavi, če čustva prevladajo nad razumom. Prav zaradi obojega, ravnokar izkoščiščenega, je tek izvrstno zdravilo. Ne le da uravnava nivo hormonov in na splošno poskrbi za ravnovesje v telesu, še bolj nas namreč prepriča v to, da je vse mogoče in da nič ni nikoli tako črno, da za tovrstno temo, ne bi uspeli videti belega, svetlo. V resnici moramo samo: obrniti dlan ali pa le - to ponuditi (ne)komu drugemu, vsekakor ne tistemu, ki ničesar, kar predlagamo ne sprejeme, vse označi za nesprejemljivo in nepredstavljivo, še posebej, ko gre za iskrene in prave namene. 

Ljudje, ki se ukvarjajo s športom, ki radi tečejo, slednji imajo vizijo; jasno in usmerjeno k temu, da nas prepričajo v lahkotnost bivanja ter reševanja morebitnih težav, če se le - te pojavijo. Težave pa... te so le obrnjena slika onega, kar nam nudi iztek... 

Če ne začnemo z ogrevanjem in prepričani, kako nam bo še enkrat uspelo doseči cilj, ne glede na število pretečenih kilometrov ali zemljevid, ki smo si ga določili, potem v izteku ne čutimo olajšanja, ne veselimo se cilja, ki sledi temu. Redoma slediti vsemu, kar ima (s)misel, tudi v tem - športnem smislu - nas ne dela le specifično, ciljno naravnane, ampak še bolj sistematične ter dojemljive za vse; prav te lastnosti naposled pomagajo, da izstopimo iz megle in na koncu (vz)dihnemo le: "Še!"

V kolikor imate težave z apetitom - bodisi, da je tega preveč ali premalo - pojdite v naravo in prepričajte svoje telo, naj vendarle pospeši vaš, srčni utrip. Ko boste to storili prvič, vam drugič sploh ne bo več potrebno misliti na naslednjič. Srce bo kar samo od sebe izrazilo potrebo po tem, da svojemu telesu - v gibanju - izpove ljubezen. In sledil bo le še vaš, izrazito dober - TEK :)