Morda je to zato, ker se vse preveč družim z ljudmi, ki so poklicno zapisani ( in na nek način tudi zapriseženi ) oblačilom v belem. Zakaj - t(ak)o?!?
Še v četrtek, ko sva bili skupaj s prijateljico Valentino, ki je prav gotovo ena izmed slednjih, sem bila kakor prerojena in moje razpoloženje je daleč od vsega dajalo vtis, ki bi že lahko opozarjalo na simptome bolezni; potem pa - kot strela z jasnega - prileti komet nezdravega; v nedeljo zvečer.
Lahko sem se preprosto obrisala pod nosom in pozabila na pot v tujino, ki sem se je zares veselila, kajti obetala mi je revolucijo - v mojem življenju. A: očitno; to ni to. Nisem Napoleon. Ali Marija Terezija. Na pravo priložnost bo potrebno ( še ) (po)čakati. Najprej pa pokazati zobe tej, presneti gripi, ki me je ulovila - kdo ve, kje in kdaj. Ha(-ha), smešno, vendar počutim se kakor docela izkoriščena potrošnica, ki so ji z nakupom ene od dobrin obljubljali nebesa, potem pa sem ob prihodu domov ugotovila, da moram nahraniti le še enega mačka več.
Razumem namige višje sile, na nek način toleriram vse namene, ki jih ima z menoj Nekdo, ki je nad vsemi. Vendarle pa; ko se zgodi padec ob tla in ko nastopi - tudi bolezen - razum odpove. Ker preprosto ni v organizmu vse(ga) v izobilju in zaradi tega - neuravnoteženega stanja - nastopi celo stanje žalosti in velikega razočaranja, da nam (nav)kljub izdatnemu angažiranju ni uspelo in smo še enkrat ostali: na začetku poti.
Toda ravno izhodišče, začetek lahko v nas (pre)rodi drugega jaz, (z)more nas pripraviti do tega, da naslednjič vzamemo v svoj kovček prtljage drugačno strukturo strategije in zlepa ne odnehamo tudi, ko virusi in bakterije ( pa kaj vem, kakšni 'mutanti' še!?! ) preprečijo nadaljevanje poti.
Zanimivo, a vseeno zelo res(nično): ko sem v zadnjih ( zlasti treh ) dneh bolj blodila in svoje noge prepričevala, naj me prisilijo, da vstanem in naredim vsaj drobcen premik, da bom vedela, ali gre na bolje, da danes ni več včeraj, pač pa jutri; ko sem vse omenjeno doživljala, sem pomislila na Petro Majdič. Na njeno vztrajno, a globoko vdano vero, da ji uspe tudi, če višja sila prestreže ciljni vzpon ( in nato sledi le še spust ) z miselnostjo: "Ni variante, si ne zaslužiš, tebi kaj takega ne pripada."
Zdaj vem, da bi morala imeti v sebi več Petrinega pogleda, ki ne dopušča korekcije, saj nas na konec ( sveta, čez ciljni most - vsega želenega ) pripelje tudi, če smo popolnoma slepi, gluhi, ne tipljemo, ne (z)moremo spregovoriti. Najbolj poudarjeno ostaja, da vemo, kam gremo in verjamemo v resnično uresničljivo nrav zastavljenega načrta. In - ta - je lahko zgolj v tem, da presežemo lasten, preveč ozek in nikoli s popolnoma jasnimi koordinatami še nedoseženo planjavo oziroma gorate predele Zemlje, kjer občutim(o), da je dih v nas enak tistemu, ki ga uprizarja narava. Tukaj ni dileme in le - ta nikoli ne ovinkari; če, torej, vdihnemo več, kakor smo nameravali, bom(o) pri izdihanem morda bogatejši za kakšno ( dobro ) misel, ki ne bo pustila ravnodušnih le nas, pač pa še koga v naši, (ne)posredni bližini.
Kadarkoli pa je kisika premalo in kadar gre ob vsem tem še za pomanjkanje tega v fizični distribuciji, ne glede na okolje, v katerem smo, potem padejo zavese še ( s ) tako sta(bi)lnih in se naredi ena sama, duhomorna, ampak - za večji delež prebivalstva - nujna: tema.
Še (ne)kaj sem zaznala v tem.
Samo temni kotički naših življenj nas navsezadnje prepričajo, da je skrajni čas za spremembo. Nihče ne bo namesto nas prižgal luč ali svečo, ni ga takega, ki bi nas v teh globinah dojemanja sebe in milijarde termin(t)ov okoli nas, nas same (po)vzdignil in spodbudil k razmišljanju o novem naslovu - novi temi. Razen, če ni ta - nekdo - novorojeni jaz :)
Drži; malce zaradi visoke vročine, nekolikanj pa zaradi precej svojstvenih (v)pogledov v situacijo ter (so)človeka sem minulo, zdravstveno precej sprijeno obdobje sprejela kakor ingverjev čaj, ki je bil, odštevaje dneve nazaj, precej zaželen na mojem jedilniku. V njem sem videla rešitev za vse nerazumljivo, kar me je doletelo in za tisto, kar nisem nikoli pričakovala, da bi me lahko. Čaj me je (p)ogrel ( čeprav sem na trenutke mislila, da še bolj goreti... ne (z)morem )).
Ob tovrstnem dovajanju toplote v svoje telo pa sem znova pomislila na 'belo vilo' Valentino, ki mi je nedavno povedala, čemu je pravšnja in odlična sladkana voda. V kolikor vam morebiti (z)manjka (za)vesti - posezite po njej. Potem pa le naredite - korak naprej. In: prižgite luč. ( !!! )
http://www.youtube.com/watch?v=yfPLh_6ckzI
( odmisli opevano - platonsko, pomisli pa na opevan fizis, začenši z 'L' - v sebi =) )
P.s.:
Nikar(te) pa ne tlačite kisika svojih idej v egocentrične epruvete in odseve egoističnega; ker potem bo kmalu zmanjkalo ( dobrega ) znanja . Po le-tem danes povprašujejo vsi; ne glede na raso, spol, narodnost... In pri tem je še kako pomembno, da spoštujemo človekove pravice. V kolikor jih je sploh še kaj ostalo. Skrbi me, da je vse te pojedel avtor demokracije in je zdaj ostal samo reklamni transparent.
Nikdar tega ( demokratične drže, tem ) ne dajte tistim, ki so (i)zgubili občutek za vse; celo za samega sebe. Slednjim ne pomagajo več niti oni, ki so - po svoji volji ali kako drugače - oblečeni v belo. Zaradi dejanj, ki jih opravijo, predvsem v splošno, družbeno korist, dobijo celo krila.
Samo skupaj - z njimi - bomo spet (po)leteli. Od tam, od koder smo pravzaprav prišli =)
Ni komentarjev:
Objavite komentar