Ko poslušam ljudi, ki razpravljajo med seboj, se me večkrat poloti nepopisna žalost, saj ugotavljam, da je velika večina tako orientirana, da brez tujega mnenja niti kanala ne prestavijo, kadar sedijo pred televizijskim ekranom.
Res je! Zanalašč sem malce pretiravala, vendar sprašujem se, zakaj je nekdo drug tako pomemben pri doseganju mojih ciljev?!?
Čemu si nekateri tako zelo želijo medalj in občega priznanja? Je faktor izjemnosti dosežen le, ko o tem povem drugemu in mi ta nato izrazi pohvalo?
Kadarkoli vzamem v precep vse, kar nam prodaja medijska sfera, dobim občutek, kakor da je čar(obni ključ ) in uspešnost mnogih ( ekonomskih, vojaških etc. ) velesil ravno v manipulaciji, zlasti, če le-ta sloni na dokaj prepričljivih, celo znanstveno preverljivih dejstvih.
Razočarana sem, ko ugotavljam, da izjemen odstotek prebivalcev verjame ( skoraj ) vse, kar slišijo v sredstvih javnega obveščanja in so nato celo tako obremenjeni s slišanimi novicami, da preprosto pozabijo živeti. In: ni jih malo, ki jih pozabi na ljudi, s katerimi lahko razvijajo svoje potenciale in se definirajo v osebo, ki si bo všeč, kadar se bo uzrla v ogledalu.
Besede so pomembne, vendar zaradi pogostih zlorab slednjih, je na trenutke bolje - 'pogovarjati se nemo'. Tovrstni dialogi so dobrodošli celo za naš 'memo'. Če ga je še kaj ostalo!?!? Bojim se, da so pri mnogih tega 'pojedle' ekskluzivne novice in dovtipi, s katerimi nam strežejo uveljavljeni v elitnem sistemu.
No, ko se vprašate, zakaj in vam začnejo drugi nizati še odgovore, je skoraj gotovo, da boste ujeli sami sebe v dvomu, če so vam kot otroku znali odgovoriti z "Zato." v tolikšnem obsegu, da vas po odgovoru ni več skrbelo ali vas puščalo v dvomu glede pomembnih gradnikov vaše celovitosti, zaradi katerih ste zdaj, kjer ste.
Kadarkoli ste ob zgornjem pogosto dobili pozdrav slovesa s sogovornikove strani, se je v vas gradil še višji stolp, v katerega sedaj še vedno zlagate svoje želje in tisto, s čimer bi zmogli vsakemu predstaviti (lepši:) ) del sebe.
Za vse obstaja čas in pravi trenutek. Kdo ve, ali je zdaj prav ta(k), da presekate s svojim nezadovoljstvom in končno naredite nekaj zase - ( za ) svoje veselje, upanje in zadovoljstvo.
Naredite to takoj. V nasprotnem se bo hitro prebudil nepogrešljivi spremljevalec vseh nas: ČE.
