Včeraj sem na svojem kolesarskem maratonu doživela izjemen uvid (SAMO)ZAUPANJA. Predvsem pa se mi je to zgodilo na tak način, ki je sila nenavaden, a najbolj pogost. Čeprav ga zaradi sil(nic) ostalih obveznosti, s katerimi se soočamo, pogosto spregledamo...
Najprej zgodaj zjutraj.
Po cesti in strmem klancu navzgor prispem do točke, ki nima znaka slepe ulice pa vendar je še slepemu takoj jasno, da naprej - ne gre. Vsaj ne s prevoznim sredstvom.
Blizu tega mesta je bil hlev in navzven je bilo slišati in tudi videti številčen orkester razposajene govedi. Ven in naravnost k meni pristopi njihova mlada dirigentka, s katero je bil pogovor pravi užitek. Neverjetno - res! S kakšno energijo Življenja mi je razlagala o vsem in kako dobro me je znala usmeriti čim bližje cilju, s katerim sem si začinila praznično soboto. Preprosto: začutila je, kaj ( si ) želim. Da, takšni ljudje so vredni omembe, če že imena ne poznamo. ;)
V resnici sem ravno zaradi nje prečila pokošen travnik v bližini njihove hribovske kmetije, se približala gozdni jasi in še bolj idilični hiški tik ob njej ( samo Janko in Metka bi morala skočiti iz kakšnega grma pa bi bila moja 'kremšnita' boljša od Blejskega originala ;) ), zatem je sledil le še spust do drugega travnika - mimo dveh bal in že sem bila na pr(a)vi cesti.
Zgolj ob enkratnem pogledu navzgor in s svojim odkimavajočim pogledom, da kolesnice, ki sem jih tu pa tam uspela videti tudi od daleč - z ravninskega dela - moje zagotovo niso, sem spoznala, kolikšno vrednost je imela samozavestna in prepričljiva napotitev mlade ženske s kmetije. Njen "Seveda - boste!" ne pojenja; tega 'eha' ne gre zanemariti...
Drugi veliki pok zaupanja vrednih besed in namigov pa se mi je zgodil, ko sem se s Črnivca spuščala proti Gornjemu gradu. Tam sem - tik ob igrišču bazilike v Novi Štifti - naletela na mladega očka z dvema nadebudnežema, ki je v mojem sončnem "Dober dan!" začutil željo, da mi svetuje, naj nekoliko preusmerim ciljnost nameravane trase in se prepričam v dobro izbiro njegovega zemljevida. Pa sem ( se ) res!
Zaupala temu človeku in tako prišla v kraje, kamor bi sama želela pripeljati kdaj kakšnega tujca. Tako bi se lahko prepričal, da naša domovina ni lepa in izjemna le v krajih z razglednic, pač pa predvsem tam, kjer diši po domačem zavitku, v njem pa je vse tisto, kar ima (ne)kdo rad. Za posip pa - kakor v uvodu - vera, da je dobro vse. Kar ( si ) izberemo. Najboljše pa vedno tisto, s čimer sledimo svojim sanjam.
Nik(d)ar ne izgubite niti, pot se vedno najde...za vsakogar!
