Moje letošnje poletje mi je prineslo precej vzponov in spustov ( s kolesom ), najbolj pa sem se razveselila teh, ki sem jih tako preživela po Dalmaciji ( predvsem z 9-kratno vožnjo od Tučepov do svetega Jureta na Biokovem ).
Ljudje, ki sem jih med potjo srečevala, so mi bili v dodatno spodbudo, še bolj živali, ki so mi vselej 'spregovorile', kolikor so želele in menile, da morajo ( svoje prevode teh govorov bom na lastno veselje obdržala zase ).
Prav po naključju sem med potjo zagledala celo lastni vzdevek ( nisem se jaz na ta način ovekovečila, ne-ne ;) ) in medtem sem pomislila tudi na to, da je nekaj pa vendarle v 'moči imena' in zato sploh ni toliko nenavadno, da si določeni ravno zaradi namena boljšega - življenjskega - ravnotežja namenijo spremeniti svoje ime. Sama tega namena nimam, sem pa do sem doživela že toliko vzdevkov, da sem včasih že samo sebe spraševala, kako mi je ime. ;)
Pa postavimo ime(na) ob bok. Poglejmo še malo 'čez ograjo' zgoraj zapisanega.
Pogosto slišim mnoge, ki tarnajo, da se česa ne da, da ni mogoče, da nimajo moči, da ne poznajo pravih ljudi etc..
Ob vseh teh dvom - izraznih, nepotrebnih stavkih mi edino na misel pride dejstvo, kako se vse začne ( in konča ) - z mislijo. Nato le-ta napreduje v besedo in naposled k dejanjem. :)
Privoščim vam, da bi bile misli - k cilju nagibajoče, besede - k izrecnim ciljem segajoče, dejanje - k cilju in svobodi tipajoče. Če boste ta recept izvrševali pri vsem, kar počnete, ne boste nikdar zgrešili; pravega cilja - izjemnih ljudi.
Da, da se.
In najboljši je občutek, ko se zaveš, da zmoreš premagati samega sebe.
Navijam za vsakega izmed vas. ;)
