Včeraj je Slovenija po končnem času z različnih smeri - s povsem raznolikimi načrti - prišla do istega cilja. In, da, bili smo, čeprav z veliko verjetnostjo v globini duš povsem različno osebnostno orientirani, enotni v veri, da bomo slavili zmago - dobrega - slovenskega kova ( !!! ).
Opazovano je v meni prebudilo občutenje, da je takšen vsakdo izmed nas, da smo vsaj tukaj enaki in ne želimo biti drugačni od kogarkoli, le da v veliki meri premnogi tik pred ciljno kuliso zamahnejo z rokami in se brezglavo raje obrnejo drugam. Čeprav vem(j)o, znotraj sebe, da to ni prava pot, da je potrebno za nekaj redkih trenutkov veselja in sreče: potiti križev pot. Četudi je spregled tega dejstva boleč, (vz)drži. Samo poglejte (na)okoli. Koliko zmagovalcev je v / ob vas?!?
A naj raje nadaljujem v dolini pod Poncami. Velika množica nas je bila tam še veliko pred sončnim vzhodom, zato je bilo potrebno ogreti naše ude na mnoge - bolj ali manj izvirne - načine.
Otroci izvirnost po navadi poiščejo v igri in ker je bilo slednjih (na)okoli precej, se je njihova igriva radoživost naselila tudi v vse pore odraslih glav ( nok in rok : ) ), ki so sprva nekaj časa oklevali, preden so se stopili z izjemno pozitivno klimo, ki je odsevala odlične razpoloženjske note zaradi prvega med enakimi - med skakalci.
P.P. je postal izjemna blagovna znamka, ki potencira Človeka v vsakem posamezniku. Njegova preprosta izjemnost podžiga vse tiste velike ege, ki so v resnici (pre)majhni, da bi spoznali, kje se skriva temelj za tolikšno osebnost, ki je navkljub vsem političnim nasprotjem, družbeno-gospodarskim nesoglasjem idr., kar nas bi moralo (raz)ločevati, združil vesoljno Slovenijo v eno vas - v en sam glas. Eho Petra Prevca je postal sinonim za nemogoče, a hkrati tudi dosegljivo. Z njim in zaradi njega je prav vse mogoče, celo tisto, kar se je od vekomaj zdelo razglašeno za docela nesprejemljivo in neulovljivo.
Če verjamete ali ne, a tisto, kar me je včeraj še posebej ganilo je, da se je med Petrovimi podporniki in navijači znašlo veliko Hrvatov, čeprav nas politična srenja vseskozi skuša prepričati, kako so prav oni apriori proti vsemu, kar se izvorno dotika Slovencev. Pa niso! Vsaj tokrat so bili izdatno ZA; tisto, kar pristane zelo daleč, navkljub kratkemu (pre)letu.
Ne, to ni od včeraj. Vedno je namreč veljalo, da vse dobre reči trajajo večno in tudi ta bo. Zato ne bom zaključila, da sem bila kratko obdobje preseljena v pravljico - v idilični Gorenjski, pač pa končno osredotočena na pravi fokus - lastne sposobnosti, ki jih premorem jaz in vsi tisti, ki mi (ne)kaj pomenijo. Zavoljo dobrih ehov ( pa tudi podpore sosedov ;) ) se splača potruditi.
Si se pripravljen(-a) tudi Ti?
