Tokrat sem si zadala cilj, da sleherni dan svojih počitnic v Tučepih prekolesarim narodni park Biokovo, kar pomeni, da začnem pot v mestu in končam na vrhu, t.j. 1762 nm. v. .
Ko sem začela z izpolnjevanjem načrtovanega, sem na cilju bila najbolj 'jupi-wupi-jeee bitje' na planetu, sploh ob pogledu na vse lepote narave, ki so jih človeške oči sposobne zaznati.
Vsaka vijolica ob poti, celo muhe in metulji ( teh je pa res veliko in zelo pisani so ) so v meni povzročali salve smeha, radosti in - nenazadnje - potrditve, da z malo truda uspem(o) doseči veliko. Dejstvo je namreč bilo, da so bili začetni kilometri navkreber kar pasji ( od priobalnih Tučepov do vstopa v park ) , potem pa, ko se prebiješ mimo 'vrat parka', ko je čreda samo-sprehajočih konjev že za Teboj pa se pedala vrtijo kar sama od sebe, le predzadnja (2 ) kilometra te še silita h griženju kolen, nato si pa itak že na vrhu in komaj čakaš, da si poiščeš razgledno točko, s katere v stilu risane Čebelice Maje, ki je ravno našla veeelikooo cvetlico, s pogledom najdeš izhodišče prevožene poti.
Tisto, nad čimer sem bila še posebej navdušena pa so bili tudi ljudje - tamkaj živeči ali pa turisti, ki sem jih sreče(va)la. Z njihovih obrazov sem zlahka prepoznala nepopisno veselje, mimika telesa je kazala na nedvoumno prešerno in težko pričakovano izpolnitev vsaj drobcene želje nekomu, lahko tudi neznancu, besede pa... teh je bilo, v prenesenem in pravem pomenu, ravno toliko, da si po izrečenem uspel vse, kar si o posamezniku razbral, umestiti v edinstveno celoto - sila srečnega človeka.
Gospod, ki je turiste pričakal pri vhodu v park, me je vsak dan znova vprašal, če grem tudi tokrat do vrha. Ko je v soboto, poslednjič postavil to vprašanje ( ker se je moj dopust tega dne zaključil ), sem si vrh slikala še višje...
Obljubim vsaj kakšno 'fotko' tudi od tam =)
