Znali so umiriti svoje misli in izklopiti vse: nepomembno in nepotrebno. Predvsem niso imeli neštetih motečih dejavnikov, s katerimi bi se oddaljili. Drug od drugega, najbolj pa: od lastne biti.
 |
| Utrip dneva ob zgodnjem svitu |
Danes imamo: izobilje vsega, v vsakomur pa stežka najdem vsaj malo nečesa, zares njegovega. Tisto, kar vrednostno presega in osmisli. Tega več ni. Ker ni: poti, s katerimi bi utirali pot eden k drugemu. Smerokazi so namreč bolj obrnjeni navzven. K izložbam. V veleblagovnice. V pivske hrame, kjer petje ponikne in na sporedu prevladujejo (melo)drame, mnogokrat sprevržene v tragedijo ali srhljivko.
 |
| Prijateljski objem narave |
Zato tu res ne želim: o(b)stajati.
Pa se napotim tja, kjer še najdem redke, s katerimi si besede v resnici izmenjam. To pomeni, da me je oni, s katerim sem padla v brezčasnost znotraj pogovora in tisti, zaradi katerega je bilo vredno upočasniti korak ter prisluhniti, zares in povsem slišal; toliko in do te mere, da je tehtnica, ki v našem možganskem kolesju melje
hitreje kot beseda splava na površje, poiskala ravnotežje.
 |
| Kamena gredica |
Zaradi vsega tega je tovrstni pogovor mnogokrat kot nemi film. Hodiš ob drugem in ne da bi karkoli povedal: uveljavljaš samega sebe. Na tak način lastno anteno želenega usmeriš k cilju v dobrobiti.
 |
| Večnost minevanja |
Kar šteje veliko več kot neomejen bančni limit je - razgled. Ta te pripelje do ekstaze veselja ter zadovoljstva. Ker si zmogel premagati sebe in iti naprej.
Preko vseh ovir in mimo tistih, ki slišijo le krik že davno preživetega.
Poslušaš?
Še slišiš? Samega sebe...?
