Dobro(ta) ima talent

Uh, da - na žalost ( čeprav sama mislim, da na srečo :)) je v meni je dovolj trme in vztrajnosti, da sem (z)mogla ovreči vse ( miselne spotike, dvome o fizičnem shajanju skozi urnike vsakdana, navsezadnje: celo lastno kondicijsko pripravljenost ;)), kar bi me lahko oviralo pri tem, da ne bi: skoraj ducat otrok, mladih nogometašev Nogometnega kluba Kovinar Štore ( Roka Štancarja, Žiga Blatnjaka, Lovra Repasa, Žana Resnika, Jako Mastnaka, Nika Pušnika, Galiba Husikića, Matevža Žulo, Maya Lišanina, Nejca Petelinška, Hajrudina Rahmanovića ) in njihovega trenerja, Matjaža Štancarja ter, seveda, moje ( žal, le igralske ;)) hčerke - Urške Krajnc, pripravila do tega, da s(m)o stopili na oder v Štorah in glasno, predvsem pa zelo zgovorno povedali, da želimo boljši svet. Z manj revnih v našem kraju. In ( z ) več onih, ki lahko brezskrbno stopijo skozi domača vrata, ker iz njihove kuhinje še vedno prijetno diši. 

Tokrat je pri pripravah na dobrodelni koncert ( 20. januarja 2013, v kulturnem domu Štore ) na slehernem, mojem koraku; dišalo. Čeprav moram priznati, da se je ( kdo ve, od kod? ) tudi (pri)smodilo, a bilo je na srečo toliko več prijetnih vonjav, da sem na prismojeno(st) zlahka pozabila. Nisem in nikoli pa ne bom, da...

...mi ( je ) sosedska pomoč in izjemni talenti, ki so nastanjeni v neposredni bližini mojega stalnega ambienta, zmožna dati toliko spodbude z neokrnejno naravo kulturnega, ki izvira iz notranjosti vsakega, ki je to pot prikimal občemu     S O S -u :)

Ajda Lovrek je brez pomisleka pritrdila, ko sem ji razložila, kakšno sceno naj ustvari, če ji priskrbim(o) dovolj veliko platno. Ajda - prepričana sem, da je pred Teboj bogata, umetniška kariera. Če vzamem v zakup, kaj vse je že ustvarila Tvoja roka, potem vem, da bo nekoč, v moji bližini še zanimiv in bogat muzej, ki bo jemal dih. Ni dvoma o tem, kdo se bo pod umetnije podpisal ;)

Izjemen pečat  je s svojim, ustvarjalnim podpisom fotografije (do)dal tudi Domen Kolšek, ki je fotografiral nogometno moštvo in Ajdino sliko scene - za vstopnice ter plakat. Pri oblikovanju le - teh je mnogo svojih, umetniških sposobnosti izkazal nekdanji soplesalec z maturanskega plesa, sicer pa sošolec iz Gimnazije, Andrej Galuf. Andrej, če povem po pravici, sem komaj čakala, da uzrem plakat in vstopnice, da se prepričam, ali si me res razumel ;) Pa si me! Še kako dobro! In, ko že ravno imam priložnost: tudi plesal si odlično! =)

Isto pa, seveda, velja za Domnove fotografije. Skoznje opazovalec uzre Lepoto, ki je zgovorna - brez podnapisov. Ona ostane v nas kot nekaj, kar neizrazito, a zelo odločno ukazuje, naj sledimo vsemu, kar nas pritegne - tudi na tej, estetski ravni.

Očitno imate Lepo v krvi, Domen, kajti Tvoja sestra - Laura Kolšek je z masko oskrbela Urško Krajnc in svoje delo je opravila izjemno dobro. Urška je dobila z njenimi potezami slikarke ( poudarjeno ) lepega zares odličen odsev :) Urška je  ( bila ) žarek!

Skozi proces vseh priprav na humanitarni dogodek sem zares (z)ras(t)la. Na trenutke se mi je celo zdelo, da ne bom sposobna več niti hoditi, kaj šele (spre)govoriti, a ko sem zagledala tiste mlade, nadebudne atome Življenja, ki so nezavedajoč ( se ) pokazali ne le, da obvladajo še tako alarmantno situacijo, ko sem se v nekem trenutku zares zavedla, da ob meni stoji pravi trener nogometa ( Matjaž Štancar ), ki je izvrsten v igralski vlogi in kadarkoli sem zagledala Urško ( Krajnc ), sem bila prepričana v uspeh. Vedela sem namreč, da že samo iz njihovega nastopa, iz katerega je bilo moč opaziti iskreno in pravo doživljanje sporočilnosti, t.j.: hočemo boljši svet, sije namen, ki je bil: očitno izraziti hvaležnost slehernemu, ki je kupil vstopnico in z njo zagotovil lažji (v/iz)dih tistemu Štorovčanu ali Štorovčanki, ki se ne more več preživeti, ne da bi nekaj prispevali v njegovega / njenega prašička.

V vse, v zgornjem odstavku izpostavljeno so me prepričali tudi: Uroš Godec, ki me je izdatno  podprl pri izdelavi koncertnega lista v obliki projekcije in nato sam poskrbel za to, da je bila le-ta odlična; da je sovpadala s programom, kakor se je odvijal na odru kulturnega doma.

Hvaležna sem tudi Vinku Horjaku, ki je tako nesebično poskrbel, da je vse tisto, česar ni smelo manjkati - na 'dan - D', bilo tam; da je bil on na svojem mestu, ko smo potrebovali efekt teme oziroma luči in je bil tamkaj, ko so bila žejna in lačna usta nastopajočih. Vinko, objem na koncu... ta je obema povedal, kar besede ne zmorejo. Čeprav - naslednjič napišem igro, v kateri boš imel pomembno vlogo, prav?!? Kakšno zaodrje neki, na oder sodiš ( ! ). In zaslužiš si gromek aplavz ( !!! ).

V nadaljevanju ne smem pozabiti na Darjo Gračnar in Sabino Plank ter Natalijo Hofbauer.

Darja je vsekakor zaslužna, da je po scenariju vse teklo, kakor smo si zastavili, Sabina pa je temu scenariju primerno poskrbela, da so nastopajočim na odru sledili ustrezni posnetki, narejeni že pred dogodkom, v studiu Radia Slovenije - v Mariboru, zaradi česar gre velik HVALA - Simonu Spreitzerju, ki je bil - brez oklevanja - pripravljen narediti kakovostne posnetke in vztrajati z nama - z Urško - do zgodnjih jutranjih ur sobote, torej dan pred samim koncertom. Čeprav je zaradi naštetega in dela, ki se mu je obetal, spal le bore 4 ure...
Nataliji Hofbauer se zahvaljujem, da je tekst, s katerimi smo vabili ljudi na koncert in jih spodbujali k dobremu, torej na plakatu in vstopnicah, šel skozi njene budne, lektorske senzorje. 
S hvaležnimi vzgibi sem takole usmerjena še k nekdanjemu, radijskemu sodelavcu ( Radio Ognjišče, op. p. ), ki je posodil svoj glas, da je razbil monotonost in smo tako zmogli pri poslušalcu oziroma poslušalki doseči, da so prisluhnili, da so se prebudili.  
Matjaž Merljak, HVALA Ti!

No, naslednji osebi pa sem kdaj zmotila celo med spanjem, a-ha, svojega brata (za)gotovo.

Nedvoumno, zelo hvaležna sem Petru Štoru ( pozdravljen, sosed :)) ter bratu Boštjanu, ki sta poskrbela, da je gol prišel na oder in z njega tudi odšel. Ker brez gola in žog pa si nogometnih talentov res nisem predstavljala poleg sebe. Težko bi jih prepričala z vizualizacijo predmetnega, čeprav drži, da sem si z njo pomagala pri vseh tistih okoliščinah, ko sem očitno dobivala brce s strani, od zadaj, sodnik pa je vse skupaj - gladko-malo spregledal. Toda, to je že druga pesem. Zaključila bom vendarle s tisto, s katero sem začela.

H v a l a: Igorju Korošcu ( primarni v glasbenem ateljeju CODA iz Celja; prireditvi in nastopajočim je zagotovil kakovosten zvok in nas oskrbel z navzočnostjo tonskih mojstrov, ki so znali odlično opremiti 11 nastopajočih glasbenih skupin, t. s. bili: Petrovi tamburaši, Ljubiteljski pevski zbor Štore, Vokalna skupina Lipa, Euro kvintet, Ženska vokalna skupina Rož'ce, Kvintet Dori, Ženska vokalna skupina Upravne enote Celje, Oktet 9, Joškova banda in Lucky & The Pipes Orchestra - v spremstvu solistov: Michaela Alujeviča ter Bernarde Rošer. Vsi imenovani so se odpovedali honorarju za svoj nastop. 
H V A L A za to, odlično gesto!  ), Bojani Kroflič in z njo družbi SIMBIO d.o.o. in podjetju METALKO, Brigiti in Emilu Bučarju, ki  nas niso pustili na cedilu in so plačali materialna sredstva, ki jih je bilo potrebno priskrbeti za realizacijo predvidenega dogodka; Sonji Mastnak za sr(e)čni H V A L A, ki je nagovoril marsikaterega obiskovalca / obiskovalko prireditve, turistični agenciji CONDOR TRAVEL, ki je s presenečenjem poskrbela za mlade igralce in naposled še cvetličnemu butiku Bernarde Kotnik, zaradi katere so nastopajoči odšli s prireditvenega prostora - z vrtnicami v rokah. 

Z neizmerno hvaležnostjo sem nazadnje usmerjena tudi k: Stanetu Štefancu, Karmen Žgank in Mojci Rožman ter spremljevalcem ( Ditki, Evelin, Maruši, Barbari, Nejcu, Mateji, Tinkari, Karmen, Minki in Aneji ) , za katere sta slednji zaslužni. Vi ste mi izkazali veliko mero zaupanja in mi vlivali olja, da se je na koncu zasvetila prava številka.
Po mnenju in izračunih krajevnega odbora Rdečega Križa v Štorah, ki je dal pobudo za koncert ( Stane Štefanec, op.p. ), bodo s tem zneskom lahko pomagali več kot 200 osebam Občine Štore.

Cilj, ko smo se vsega opisanega in orisanega lotili, pa je bil, da s tal poberemo vsaj enega človeka. Torej: pripravljeni smo na maraton! Boste tekli z nami?!?

Le še obljubo izpolnim in že...T E Č E M =)
http://www.youtube.com/watch?v=KnVEbHLtp6U

Frnikola(-e)

Nedavno sem imela priložnost sodelovati in delati z večjim številom oseb - s povsem različnih delovnih okolij, političnih usmeritev, starostnih skupin in / ali siceršnjih 'opredelitev' posameznika, ki pomagajo, da se le-ta zlahka utopi v družbeni kot, kamor ga vleče misel, volja oziroma nuja. 

Pri vsem tem pa se bojim, razmišljam zgolj kot opazovalka slednjih, da mnogi brcajo v mrtvi kot...

Lahko rečem, da so ljudje, ki brez težav širijo socialno mrežo in nato s pomočjo (le-)te zagotavljajo celotni družbi bolj spodbudno in brez nepotrebnih predsodkov okuženo, družbeno klimo, so pa tudi tak(šn)i, ki jim je v interesu, da ra(zlja)hljajo vezi in niti, ki se med dvema ali več osebami (s)tkejo zaradi tega, da bi nam bilo lažje, da bi v civilizacijskem in osebnostnem smislu ras(t)li, ne meneč za vse in vsakogar, ki želijo za vsako ceno, na vsak način, predvsem pa z agresivnimi prijemi marketinške logike, ki preži na nas, kakor pajek na muho, ki še sploh ni (o)živela, pahniti v osamo; vendarle pa: ( pajek ) mrežo (za)gotovo plete zaradi tega, da bi ujel plen in tako tudi slednji...

Vendar ne bom ( pisala ): niti o plenu, še manj o muholovcih, pač pa raje in z velikim veseljem o ljudeh, ki so. Na pravem mestu. Z dovolj karizme, da prestavijo tiste, ki nis(m)o. Zlasti pa so - s svojim zgledom - dani vsem nam, ker želijo prebujati potrebo po tem, da resnično (p)ostanemo. Ponosni nase. 

Ko sem bila mlada ( dobro, dosti mlajša bo bolj prav, saj se še vedno počutim...mlado ;)) in vozila avtomobil, v katerem mi je kdo mimogrede lahko kaj (s)pustil, sem pred leti v njem našla frnikolo. Ne vem, kako se je pojavila tam, dejstvo pa je, da jo še vedno hranim in je na posebnem mestu moje sobe. Toda, čemu?!?

Kot majhna deklica sem se najraje igrala s frnikolami. Najprej zato, ker so me barve na / v le-teh spominjale na mavrico, potem pa tudi zaradi mavričnosti karakterjev, ki sem jih pri tej igri spoznavala. Največkrat sem bila na tej, igralski poziciji obkrožena s pripadniki moškega spola, vendar se nisem počutila ogrožene; daleč od tega. Njihova navzočnost je pravzaprav iz mene naredila ono, ki razume njega, no, vsaj (po)skuša razumeti. Pa ne le njega; še bolj njo.

Moški so namreč apriori nagnjeni k temu, da se dokažejo in izkažejo, vendar, kar sem sama ob teh ugotovitvah pri sebi dosegla, je bilo, da sem, ne glede na vse (pre)izkušnje, ki so me že doletele, samo šla v akcijo - brez želje po tem, da se pred kom (do)kažem. Dovolj mi je bilo že samo dejanje: da sem preprosto šla in nekaj naredila. Sledila cilju. Utrdila gaz na poti, po kateri sedaj kdo lažje stopa in (iz)živela tisto partijo lastnega jaza, ki je nezavedno ležal v meni vse do tedaj, ko mi steze - lahkotnega dojemanja otroških, melanholističnih slik niso predstavili prijatelji, ki me na nek način spremljajo že vso življenje. Živijo tudi v neposredni bližini mojega doma, še bolj živi pa (p)ostanejo v spominih in nepozabnih potezah, ki so jih kot igralci s frnikolami (do)kazali. Še vedno slišim smeh, ogorčenje, ker sem kakšno kroglico, mavrične barve, 'spravila' v potok ( seveda, nehote ) in, če prisluhnem še bolj zavzeto, potem celo poslušam napotke, kako moram in je prav. Da, ob njih sem ugotovila tudi, da nam Bog ni brez namena dal dvoje ušes, oči in le ena usta. Čeprav... neredko... so še ta odveč.

Nikoli in nikdar; ne bi spremenila toka, v katerem sem se na tem planetu znašla in zdaj moram v njem (u)loviti 'le' dober veter, če želim uresničiti sanje in sen, o katerem ne razpredam, ga pa v sebi doživljam še kot ne povsem (iz)živetega.

Moram se 'dotakniti' vsakega soigralca ali soigralke, ki mi predstavi svoj scenarij in režijsko tehniko, s katero želi uspeti in preseči lasten ego na račun lažjega sožitja. In hočem; se utopiti v veliki množici tistih, ki so me vselej vabili v svojo sredo ( zato ), da bi mi dokazali, kako so drugačni, boljši, skoraj popolni ( tujci, zlasti samemu sebi ). Ob slednjih namreč zorim: kot klas, iz katerega nato nastane kruh, ki je pa zares boljši. Ali povedano drugače: nima okusa pa 'kupljenem' :)

In vse TO...zaradi frnikol(e)... ( ! ) 

;)