z obiskom ( pasje ) ambulante

Z Leksi sva morali na enega tistih obiskov, ki nama - obema - nikoli ne dišijo. Takrat je okoli naju vse zatohlo, komaj dihava. Ona zaradi strahu, kaj bo(do z njo počeli ), jaz - zaradi dvoma, če je vse to potrebno. A ker sva imeli tokrat spremstvo moje najmlajše nečakinje, je bilo vse skupaj manj mučno; sploh nisva toliko razmišljali, čemu se peljemo v veterinarsko ambualanto. Ker je ravno slednja poskrbela, da je vožnja do tja minevala v sproščenem, humornem duhu. Celo prepevali smo, pasja prijateljica pa je vsaj v očesnem (po)mežiku dodala svoj 'hov' prešerne vsebine.

Izstopimo vse tri, skorajda hkrati. Sama sebi se ne morem načuditi, kako je naša pasja primadona tokrat, hmmm, nenavadno omikana. Kadar se kakšen človek obnaša do mene v tem ravnilu, praviloma pomislim na breg zadaj, to pot sem se pustila presenetiti. Svojevrsten šok sem doživela že, ko smo se odpravljali zdoma: naša 4-nožna, pasja prijateljica je skorajda zdrvela v svoj ( ločeni ) del avtomobila. Najprej sem pomislila nanj, na njenega najljubšega pasjega prijatelja, s katerim ob vsakem srečanju dokazujeta, da je maj vse leto. Ozirala sem se okoli sebe, če bi kje dejansko bil ( ker nanj vedno želi narediti vtis ) in po kroženju z glavo ter zlasti očesnimi kotički zaznala samo prah...spomina na dvojino na osmih nagajivih tačkah. 

Skomig z rameni je bil dovolj, da smo pogumno vstopile v ambulanto. Ko nas je gospa v recepciji preizkusila, ali smo odzivne na imena, zapisane v njenem rokovniku, smo obstale kakor pri rdeči in nato pridno ( kot v ordinaciji, kjer so sive plombe že zgodovinski arhiv ) čakale, da zasveti zelena v sobi, kjer bo Leksi znova dokazala svojo energično naravo, jaz pa na lastni piramidi dodala še en del strpnosti, zaprisege v mašne namene ipd., v kolikor bo mala nagajivka ( ki je v resnici že velika...n a g a j i v a  kosmatinka z vključenimi smerniki za veselje do vsega, kar gre oziroma bi imelo namen iti - z njo ) le dovolila, da ji njena zdravnica prisluhne. 

Po običajnem tehtanju ( in še bolj običajni ugotovitvi gospe z recepcije, da je kilogramov - spet!!! - preveč ), je sledil premik v našo sobo. Mlada nadzornica z bratove veje družinskega debla se je najbolj razveselila plakata z vsemi pasmami, kolikor jih premore pasji svet. Jaz sem bolj ali manj samo sopla, ker vseh vrst pasjih 'repo-mahcev' nisem poznala in je bila nejevera moje sorodniške Prijateljice - v moje znanje o živalskih vrstah - iz trenutka v trenutek večja, že prav nemogoče je zrla vame, češ, kako ne veš, da je ta - to ali oni - tisto. Hja, domačo nalogo sem dobila, preden sva dobro zaprle vrata v našo ambulantno obravnavo. Do naslednjega obiska veterinarske postaje se drilam samo pasme. Tudi mačje. Kdo - ve. Lahko, da bomo takrat že štiri, ki bomo okostenelo stale - pred tehtnico na hodniku in iglo na mizi.

Igla ( šivanja tega bloga ) se skriva povsem drugje, zato je bolje, da končno začnem bosti ( vaše misli in čute! ) z njo, sicer bo namesto krila nastala preproga. Čakale smo dlje, kakor je običajno za sistem naročanja. Predolgo bi rekel marsikdo, ki se mu zdi nekaj dodatnih minut, določenih s strani nekoga drugega, četudi ne po njegovi krivdi, kakor da si vržen v samico. No, me smo imele veliko srečo. Najprej: bile smo tri in vsaka je imela svoj del interesne skrinjice tik pred seboj / ob sebi. Kar je meni višalo srčni utrip, je bilo sočutje, s katerim sem vsak dan nekoliko na tnalu negotovosti, zato pa toliko bolj z občutkom, da sobivam. Da želim soustvarjati odlične bivanjske razmere še za (ne)koga.

Mali - pasji - prijatelj, ki ga je moški del mladega para skrbno držal v naročju, je takoj ob vstopu v živalsko ambulanto, dajal znake za resen alarm. Ni se odzival. Ni bilo niti radovednosti, še manj šegavosti z njegove strani, zato smo se ob resnem spogledovanju - malo po  tistem, ko je Leksi stopila na tehtnico, kjer so se pokazale številke ( ki smo jih stežka pogledale od blizu ) strašljivega dejstva, ki so umirile celo Leksino mahanje z repom, zdrznile do zglobov sočloveka. Vstopile smo torej tja, kjer jaz nisem znala odgovoriti na tisočera vprašanja nečakinje:"Kdo je pa to? ... A ta je iz onega filma? ... Poglej, je to, kakor oni, ki ga imajo pri sosedu?"  Vse je bilo pomešano. Vprašanja. Leksi se je še posebej ozirala k ultrazvoku, edini zvok, ki sem ga sama uspela prepoznati, je bil trepet. Bo z 'Malim' vse v redu, mu bodo lahko pomagali, je rešljiva njegova uganka bolezenske vsebine?!?

Leksi in veterinarka Katja sta že pravi prijateljici. Slednja je izdatno sočutna, zato sem si po standardiziranem uvodu in njenem opravičevanju zaradi zamude, strahoma drznila vprašati tudi, kako je z Njim; ki svet opazuje na tokrat nekoliko majavem odru 4-nožnega pogona.
Ko je povesila glavo, sem vedela, da možnosti nima veliko, vedno pa obstaja čudež. Tega je najbolj razpoznati v dotiku pristnega hotenja pomoči in večnega hrepenenja vsega živega s stvarstvom Dobrega. 

Moja sorodnica s kipečo energijo mladostnega vala je, medtem ko je veterinarka odšla po igelni ovoj za Leksino novo nalepko v potnem listu, pripomnila, kako je mali kuža v dobrih rokah, hkrati pa mi je, kot bi bila pri spovedi, v eni sami minuti zdrdrala, kdo vse Leksi hrani z (ne)zdravimi priboljški. Še dobro, da sem sedela na tleh, sicer bi gospa z veterine morala prvo pomoč najprej nuditi nezavestni lastnici pasje prijateljice. Pri priči sem imela že novo idejo za referendum. Naj takoj ukinejo vse medvedje (za)sluge! 

Dokončno sem umolknila do sklepa obravnave pri zdravnici, nato pa se samo nemo sprehodila še do receptorke, ki nam je prijazno pokazala svojega pasjega varovanca, eden - mačje sorte - je prišel k Leksi vehementno - izza ledij pred oči. Še bolj ( potopila sem se v globino molčečnosti ) sem umolknila, celo do te mere, da sem slišala svoje srce odzvanjati pesem življenja in v predstavah miselnih oblačkov že videla predrznega mačkona v drugi, manj živi obliki. Huh, sem si oddahnila, ko sem sprevidela, da je maček v resnici vreden svojega imena. Da mu je celo njo, našo, mačkom najmanj dopadljivo Leksi, uspelo (spre)obrniti. Pravzaprav se ni menila zanj. Zdaj jo je vleklo le še k vratom. V svet!

Domov.

Vsakdo ima svoj(ega). Kotiček, kjer se počuti doma(čega). Varnega. Sprejetega. Vrednega. 

Z zapisom želim poudariti, da sem se ( počutila doma ) v ordinaciji, kjer je včasih živalskih vrst več od nas - s človeškim zapisom. Vendar vsi dihamo ( pogosto - zaradi takšnih in drugačnih občutij - tudi pihamo ) isti zrak, velikokrat si brez besed povemo ravno tisto, kar si mnogi celo življenje v nebroju besed ne: za tistega, ki ga imaš rad, bi v vsakem času - na kateremkoli delu sveta - odkrival nebesa. Veterinarka iz zgornjega opisa je omenjeno ( ne vem, kako se je končala zgodba bolnega psička ) storila vsem pred očmi in v poduk.

Ko imaš rad, je to ljubezen, kjer potni list nima veljave, časovni  / krajevni meter pa še manj.

Zatorej. S komerkoli. Kadarkoli. Imejte radi. Brezpogojno. Z merili nezamenljive sreče in miru v svoji notranji budilki. Ta nas vselej prebudi. Tako, da tudi pred nastopom jeseni začutimo. Pomlad v sebi. Čudež, dragi moji, ni kaj! In vse to - zaradi dobrega laježa.