Z občutji domačega in živo kokoško v spalnici

S spanjem si nikoli ne delam pretiranih težav, no, predvsem, ker za tovrstno potrebujem bolj malo časa. Tukaj, v Nepalu, bi zaradi vseh naravnih čudes ta del tako ali drugače najraje preskočila. Vendar: ne gre. Ker spanec da potrebnih moči za naslednji dan. 

Če v resnici (za)spiš... ;)

Pri Birmanovih doma je po naših, zahodnjaških kriterijih, vse postavljeno na glavo. Njihova hiška, bolj kolibi postavljeno leseno ogrodje ( z nekaj dodatki kamenja ), dimenzij cca. 30 kvadratnih metrov; znotraj tega je prostor, kjer se obeduje ( približek našim lesenim mizam, pogostokrat zgolj črka 'p' od približka in stare, dobre lesene klade, na katerih potem veselo sediš in čakaš na - pazi, zdaj! -  na domači dalvat! :) ) in precej večji del, podoben shrambi oziroma trgovini, ko hiška to dejansko postane ( v vasi je njihova družina priljubljena in znana že zaradi tega, ker imajo trgovino. V le-tej je vse, kar človek potrebuje za nujo preživetja, o kakšni čokoladi in podobnih dodatkih, ki so na naših policah tako vsakdanji kakor jutranje umivanje zob, se Evropejcem zgolj sanja. Podobno je z željami o toaletnem papirju in tušu.

Nikoli ne bom pozabila prihoda na njihovo dvorišče - pred omenjeno kolibo in za stavbo, ki naj bi služila hlevu, v katerem sta bili dve kravi. Na tem prostoru so nas poleg očeta in matere pričakali predvsem zvedavi odrasli z vasi, katerih relacij nisem uspela predelati v 24ih urah; po dvorišču pa so se sprehajale kokoške s petelinom. Slutiti je bilo, da bomo v simbiozi s slednjimi na pol prečuli prihajajočo noč. Slutja je kmalu postala res. :)

Čeprav so se po tolikem času znova videli, ni bilo prepoznati nekega posebnega navdušenja, ki bi bilo vidno navzven, pač pa sem v očeh matere in očeta dojela nenarejeno, čisto in iskreno veselje; ker je prišel. In, kar je bilo zelo očitno - sploh ne sam.

Prispeli smo že tako v mraku, da dolgo časa vsega opisanega pri svetlobi dneva nismo mogli opazovati, temveč smo se ozirali na nebeško, z zvezdami ozaljšano nebo. Razmišljali smo o vsem mogočem, med drugim tudi o tem, kdaj bo prispel naš šofer, da si bomo uspeli postlati ležišče. Dolgo ga ni bilo, zato smo se zavedli še nečesa: naslednji dan, ko se bomo podali do izhodišča našega trekinga, bo ravno zaradi tega dolg. Vožnja z motornimi vozili tem ljudem pač ni prirojena. V veliki večini, razen če zares niso dolgoletni šoferji, se ti dozdeva, kakor da - medtem ko sedejo za volan - vstopajo v računalniško igrico z avtomobilom, ki ga ne znajo najbolje spraviti v pogon. Vsaj ne v tisto smer, kamor bi ti želel. Po nekaj kašljajočih kilometrih vendarle (s)peljejo, a ne tako, da sovozniki ne bi takoj začutili, kako se prava avantura prične že tukaj. Na sedežu avtomobila. Ali: ko se po večernem obedu zaviješ v klobčič spalne vreče. 

Na tej nadmorski višini kape ( še ) ne potrebuješ. Razen, seveda, če se bojiš, da bo kak komar kri pil prav na tem delu tvojega organizma. O komarjih več niti ni potrebno. Resnici na ljubo: ni omembe vredno. Naša kri jim ni toliko dišala, mogoče tudi zaradi tega, ker je imela Anica s seboj pršilo, s katerim je odgnala vse preteče, neljube vsiljivce. Zato tega, da bi rekli, kako nismo mogli spati zavoljo trume insektov, ne moremo trditi. Bolj - ne ravno spanju - je bil (ne)naklonjen smeh; tega sva sprožali midve z Anico. No, bolj ali manj: jaz...;) Povod pa so bili: kokoška ( ne vem, če ni bil celo petelin, ki so ga skrili pod velik koš tik ob naše spalne vreče ), miške ter koruzni storži. Kaj drugega, kar je letelo, proizvajalo čudne zvoke ali se približevalo našim pojavam, nismo uspeli prepoznati. Samo zdelo se nam je. Ali še bolje: smo si želeli, da bi bilo. Bili smo namreč v območju, kjer se tigri sprehajajo kakor pri nas srne ali lisice. Že zaradi tega neke potrebe ( ali bolje: želje ), da bi šli do 'štrbunk'-toalete na drugem koncu dvorišča, nad nami, ni bilo. Je bila pa zjutraj gneča. Pri vodnjaku. Ko smo si s sovaščani umivali zobe ( oni pa noge in še kaj drugega :) ).

Na nek način je bilo lisičje izpeljano tudi: da nismo prišli ob največji svetlobi v Birmanovo rojstno vas in pekoče-začinjen riž ter vsa priložena zelenjava pri obroku. Da tukaj (pre)živiš namreč ne potrebuješ veliko, sploh pa ne nikakršnih nepotrebnih detajlov. Ki samo odvrnejo posameznika od namere. Iti dalje.

Dan smo zaključili z večerjo v hiši Birmanove družine, ki so si jo na na novo postavili po potresu predlani. Prejšnja je bila nekoliko višje, del ruševin je še bilo opaziti. Prava umetnost pa je opazovati razmerje med spoloma v tem delu sveta. Najbolj očitno je to v ruralnem okolju, čeprav nekoliko razlik, ki se tukaj izoblikujejo, je med kastami. Vendar so le-te praviloma zanemarljive...

Ženska je drugače razumljena, a to, kar sem izkusila - kot ženska - v Birmanovi družini, je bil goli matriarhat. Mati nekaj velja! Posluša se jo. Že na pogled je sposobna pri drugem povzročiti pravilno reakcijo, predvsem pa le-ta izraža spoštovanje. Veliko. Osebnostno. Videti bi morali, kako so moški tekali sem ter tja; ko je samo pogledala; vključno z očetom. Edini, ki se mi je zdel enakovreden njej, je bil Birman. Pri njem je bila prisotna še sproščenost, ki je pri ostalih ni bili zaslediti, niti pri nas. Neko čudno strahospoštovanje se je razlezlo v nas...A nikakor negativno!

Vstop v že prej predstavljeno obednico smo doživljali vsak po svoje. Naši pogledi so že na daleč izražali, da bomo pojedli vse, kar nam bodo dali na krožnik. Najprej zaradi spoštovanja do teh ljudi, ki so nas sprejeli in nam bodo ponudili tako hrano kot prostor za počitek, nato pa tudi zato, ker je bilo tuljenje v naših trebušnih votlinah moč primerjati že s kakšno sireno. Le-ta je bila kmalu utišana. Z izjemnim okusom. Ki je bil takšen tudi zato, ker je prehranjevanje z rokami nekaj povsem drugega kot tisto, kar si pri nas ustvarimo kot obedovanje s priborom. Okus je drugačen. Vnos pa tudi. Potrebuješ veliko manj in vse, kar poješ, zadostuje, je odličnega okusa in, kar je bilo na očeh zapisano vsem nam: nerodno je reči, da bi še. Mati je to čutila in tako smo si v veliki večini privoščili dvojno porcijo. Zajtrka oni namreč ne poznajo, kdaj bomo jedli naslednji dan  pa nismo bili povsem prepričani.

Če se mi je kaj sanjalo v zgoraj - precej strnjeno - opisani noči, se ne spomnim. Verjemite pa mi, da sedaj, ko sem doma, večkrat sanjam o tako doživeti noči. O spancu, ki ga ni bilo. Premišljujem, koliko otrok pri njih se sooči s tigrovimi očmi / 4 in koliko jih pri nas zbeži že pred srno...

Drugačen svet - povsem. A tako lep, da te ta lepota zaznamuje za vedno.

Ni klasična šminka, je pa trajno obstojna.

S kakšnimi mazili za dvig razpoloženja so nas razvajali naslednji dan - pa v naslednjem delu te pripovedi o prvem vstopu na streho sveta. 

BREZ SKRBI: ni zadnji!

V primežu nakupovalne nuje in z željo po brezčasnosti

Pometanje je sila pomembno opravilo, tudi za Nepalce. Že zgodaj pričnejo s tem. Pravzaprav zjutraj, ko se prvikrat prebudiš v njihovi deželi, ne slišiš toliko trobljenja, s katerim si šoferji izborijo prednosti na vijugastih poteh glavnega mesta, pač pa je z vsakega vogala slišati šviganje teh lesenih pomočnic. Izjemen kontrast tej redoljubni navadi je, da je vse naokoli prašno, sprehajanje brez maske na ustih sploh ni priporočljivo, a vsakdo, ki v tem mestu nekaj ima oziroma ponuja, pometa. Če že drugega ne - zaradi občutka - da na njegovem ni umazanega, prašnega, smrdljivo neprimernega. To, kar je v primežu nepalskih oči najbolj vidno očem, je ravno čistoča; duše. Ta notranje-bivanjski smoter, s katerim razorožijo zahodnjake, ki gladijo svojo čistost bolj s poudarkom - navzven, uvidiš tudi, ko si v temnem kotu z njimi povsem sam . In že pozdrav - Namaste ( v prevodu: Pozdravljam Boga v Tebi. :) ) - nam v globini razodeva vztrajno iskanje tega - Čistega - v nas in še bolj: v sočloveku.

Ko smo pometli s prvim zajtrkom, se je zgodil skok na enega prvih prelazov, vsaj zame. Nisem namreč običajna, kar zadeva izbiranje in prebiranje med oblačili ter obutvijo, a če se nekaj mora, grem tudi preko tega. Tokrat še toliko bolj in raje, saj mi je ta prehod omogočal vstop v zame pravljične sobane: videti (vse)mogočnost gora, njihovo brezmejnost in (pre)moč, ki jo v vsej lepoti zaznavnega občutimo na slehernem koraku, usmerjenem proti Njej - Himalaji. Langtang predel; tukaj so gotovo tudi stopinje našega Alpinista - Tomaža Humarja.

Končno se je pravljica torej tudi zame pričela, čeprav s kupom puhastih (pre)oblek, ki jih bomo tamkaj še kako potrebovali. Temperature ponoči menda ne bodo podobne tem, v koritu Nepala. Poletje je bilo namreč zaznati že v jutranjem času ( a to je le njihova pomlad! ), ko smo se po zajtrku jajčnih spektaklov različnih oblik, ki se ob prebranem na jedilnem listu znajdejo pred teboj na krožniku, podali v to šivalno industrijo goram-prilegajočega perila.

Birman ima prijatelje vsepovsod, zlasti med trgovci. Trgovina pa je tem ljudem na Vzhodu prirojena. Ko vstopiš v to oazo polnjenja blagajn(e), si njihov. Še tisto, kar se ti je prej zdelo, da si sploh ne bi oblekel, povlečeš nase. Ker oni tako spretno - kot da so palčki, ki Sneguljčici držijo svetilke - iz kiča naredijo najbolj(ši) unikaten izdelek, priznanih znamk. Pa prav vsaka barva in velikost sta: samo Zate!
Najbolj smešno je ravno to, da priznanih znamk ne kopirajo ( berite: napišejo :) ) pravilno. Nekaj približno temu, samo da je oblika loga kolikor-toliko identična izvirniku - da je od daleč videti lepo.Kot gore...

Svoj nahrbtnik sem hitro napolnila. Pohodniške hlače, majico in jakno sem imela tako že na sebi, dodala sem zgolj še puhovko, termo spodnji in zgornji del ter hlače, ki si jih bom privoščila za sklep prehojenega, se pravi: z njimi bom ob vrnitvi v Katmandu preverila, če sem kakšen kilogram pustila v gorah.

Irena, Radovan in Anica so imeli težjo nalogo. Glede izbire, saj so imeli na pladnju občutno več želenega. Ampak bolj so se osredotočili na s puhom obdarjene dele tekstila. Ostalo so namreč že prinesli s seboj.
Ko smo po nekaj urah še vedno krožili po trgovini ( ta krožni promet je kot začaran, saj nikakor ne najdeš pasu za izstop iz njega : ) ), kjer smo bili z vsemi trgovci že prijatelji ( ki se poznajo iz časov praznjenja mehurja v hlače dalje ;) ), je bilo vse popolno, odlično ali prevedeno: 'vzemi, prosim, samo, da gremo'.
Pa smo šli, no, če sem natančna, se odpeljali - s čisto pravim terenskim vozilom ( po domače: džipom, po vsej verjetnosti kitajske izdelave... ). Vozil nas je gospod, ki mu je vožnja s tem avtom neznansko godila, nam pa, ker je bilo očitno, da se z njim rokuje prvikrat, nekoliko manj. Najprej je svojevrsten adrenalinski podvig že sama vožnja, ker v njihovem prometu semaforjev ni, na cesti je vse od motornih vozil, rikš, ( svetih ) krav, koles ( teh res ne morem spregledati ;) )..., policisti pa so okras - živo cvetje.
Imela sem celo občutek, da jih država postavi na vidno mesto zaradi nas, turistov. Lepo jih oblečejo, jim dajo še piščal v roke ( ki pa jo trobente in zvonci z ostalih vozil zlahka preglasijo ) ter plačajo, da se le mi počutimo bolj varne. Zagotovo tega občutka varnosti mi, ki smo se vozili skupaj, nismo začutili, prej bi rekla, da so se nam te maskote v uniformah smilile; uvideli smo namreč, da se ljudje brez posredovanja zakonito prisiljenega in deklarativno pravilnega sami sporazumejo. Brez besed, sugestivno, zlasti s poudarjenim (samo)zaupanjem; da se na koncu vse konča dobro.
Po vijugastih cestah - najprej navkreber, nato navzdol ( gre za vinsko cesto, vsaj oznaka je bila ob cesti takšna, le da tukaj ni vinorodnega okolja, vinskih trt nisem zasledila; so pa: bananovci: na vseh mogočih in nemogočih lokacijah. In še nekaj: te banane so PRAVE! Niso vzgojene kot piščančki pod umetno lučjo. ), smo se čedalje bolj približevali rojstnemu kraju osebe, ki nas je semkaj pripeljala.

Do Nuwakota - daleč od tega, da bi v avtu molčali. Gledali smo okoli sebe, opazovali naravne labirinte riževih polj in ostalih pridelkov, ljudi, ki so vse to obdelovali, se spraševali, če bi zmogli preživeti v njihovih lesenih kolibah in se predvsem pogovarjali drug z drugim ter pazili eden na drugega ( Si v redu? Te boli koleno ( nog ni bilo mogoče popolnoma iztegniti )? Ti je slabo? Koga pogrešaš? etc. ).

Čutiti je bilo, da je v zraku zaplapolalo eno samo spoštovanje. To, namreč, da te oseba, ki te bo prvič življenju videla ( in Bog ve, če še kdaj zatem?!? ) sprejme pod svoj krov, ti ne ponudi le obroka, temveč je pripravljena s teboj deliti vse, s čimer ji življenje ponuja obilje dobrega, ni vsakdanje. Počutiš se hkrati polnega in praznega. Bojiš se, da bi kakorkoli poteptal njemu karkoli svetega, pomembnega, da ne bi znal izraziti hvaležnosti ob vsej tej časti in da človeku ne bi dal ustreznega ter še kako vrednega občutka - da je kot človek izreden. V svoji kulturni drugačnosti. V izjemnosti preživetja z nič. Veličastnosti deljenja z drugim; dobrega razpoloženja, človeku pripadajočega se primata vrednosti, kadar si z njim.

Znočilo se je že, ko smo prečili reko Trishuli ter prešli na breg, kjer so vse naokoli posejani leseni domovi, ob njih pa z rižem pozlačena polja. Pot do vsakogar, kjer tod biva, je še povsem neokrnjena in močan je občutek, ko stopi semkaj tujčeva noga. Ne vem sicer, kako je na Marsu, ampak pogledi nekaterih domačinov so bili tako okroglo-veliki, da sem se na trenutke počutila prav tam - na Marsu. In ti - Marsovčki - si niso želeli, da grem stran. Kje pa! Če si si le vzel trenutek zanje, so ti radi pokazali, kar te je zanimalo, prikazalo utrip, o katerem si poizvedoval in te s svojo prvinskostjo n(a)ravnega nagradili za postanek. Z nasmehom; takšnim globokoumnim. S temi smo se pomaknili do svetega drevesa, občudovali njegovo mesto, prisluhnili Birmanovi pripovedi, kako je kot otrok tukaj večkrat pešačil sam in premišljeval o lepih rečeh, da se ne bi obremenjeval z mislijo, kako ga za sosednjim grmom čaka tiger. Da, na njihovih tleh, v teh predelih ni prostoživečih srnic ali lisic, so pa tigri. Če naletiš nanj, je menda najbolj prav, da mu zreš v oči in se počasi oddaljuješ stran od njega. Mi te (ne)sreče, da bi mu pogledali v oči, nismo imeli, se nam je pa vse bolj smejalo - v srcu - ko smo se približevali vasici, kjer bomo prespali. Tako blizu zvezdam in Človeku namreč že dolgo časa nismo bili.

In, da, takšne mladostne razigranosti že tudi dolgo časa ni bilo v nas. Ura je bila naša zadnja misel, dan toliko bolj. Tukaj si docela odpočiješ od vseh posvetnih, človeka pripadajočih miselnih stihov v siceršnji vsakdanjosti. Sonce in luna pa končno najdeta svoje ( pravo ) mesto pri določitvi časovnih definicij.

Jutri, torej, povem, kako je bilo spati pod zvezdami, ko so si miške nad nami luščile koruzo ter sredi noči najti straniščno školjko. Pa ne pozabite: ta jutri morda ne bo ravno ta(k), ker sem uro odložila tega dne - v Nuwakotu. Tako sem zdaj precej lažja. Pomirjena. Neobremenjena. Vendar: človeka ne bom pustila čakati. Vsaj tistega ne, ki mi dovoli ( ali pa jaz njemu ;) ) potrkati na srce.

P.s.: avtor fotografij je Radovan Bofulin.

Katmandu

Predstavljajte si doma narejene piškote.
Vsak izmed njih je dovršeno oblikovan, o čemer prikimava pogled nanje; v škatli so izbrani okusi, kar takoj zazna naš voh. Gre za pisano zbirko neznansko dobrega, da sklenemo celoto le-te nekaj časa samo občudovati, se je dotikati, vonjati... Nato pa s pokrovom znova dati priložnost mislim, da se usmerijo k tistemu, ki nam je izbrano unikatnost podaril.

Skupina sopotnikov, s katerimi sem se namenila odpotovati pod obličje himalajskih kril, je bila povsem identična opisu zgoraj. Vsakdo izmed njih je bil zame darilo neizmerljive vrednosti.
Naj začnem kar z njim - Nepalcem, do katerega me je pripeljala Slovenka, njegova žena, ki sem jo spoznala na delovnem mestu. Sicer bi morala biti strogo profesionalna in s stranko, s katero imam opraviti, kadar delam, držati zgolj vljudnostni nivo komunikacije, znotraj obsega dela, za katerega me prosi. Pa se nisem naslonila na ta način reakcije. Spet! No, ne razumite tega tako, kakor da delam le, ko kršim delovne zapovedi, vendar so ljudje, ki sem jih spoznala ravno v službi in mi danes pomenijo več kot smehljajoči se znanci na ulici.
Andreja, Birmanova žena, je takšna. Pri njej takoj občutiš nenarejenost in dobre namene. Ne zna skrivati ali prikrivati, vsaj ne tisto, kar je dobro za nekoga drugega.
Sploh se ne spomnim več natančno, kako sva preskočili mejo strogo formalnega pogovora in prešli globlje, v take globine namreč, da mi je sama povedala, s kom se je poročila in kaj vse dotični počne. Med drugim slednji vodi tudi popotnike, fotografe, alpiniste idr. v Nepal. Treking varianta. Okrožje izbere sam ali pa skupaj s skupino. Tudi težavnost določi spotoma oziroma, ko se krog potepa željnih, dokončno sklene. Naš se je v zadnjem trenutku. Zdelo se je, kakor da smo - drug drugemu - padli z neba.
Nenadoma smo se namreč znašli v Birmanovem in Andrejinem stanovanju ( v Sloveniji ), kjer smo dorekli podrobnosti poti. Poleg njega - polnokrvnega Nepalca, ki odlično govori slovensko in še štiri jezike - so za omizjem sedeli tudi Irena ter Anica in Radovan, njiju sem vseskozi jemala kot eno. Čeprav gre za dve povsem ločeni osebi, sta mi nenavadno perfekcionistično orisala dobrobit simbioze, ki sem ju doumela kot eno.
Irena pa me je dan za dnem (na)učila, kako pomembno je sprejeti eno(st); to, ki se skriva v vsakemu izmed nas. Ni potrebno biti nekdo drug, da bi te drugi sprejel. Zgolj upati si moraš. Da preideš in preklopiš; kakor tudi na to, da bo za nekaj časa Slovenija in naše navade ( še bolj: razvade ) pahnjena v pozabo. Ker Nepal in tamkajšnji ljudje obetajo drugačne vrste preživljanja in zlasti doživljanja vsakdana.
Seznanjeni smo bili s tem, da bomo več kot deset dni podvrženi drugačnim klimatskih razmeram, da bodo tako testirane naše sposobnosti prilagajanja - ljudem in okolici. Vse omenjeno smo sprejeli brez besed. Samo čakali smo na dan odhoda. Na pristanek v glavnem mestu Nepala. Tja smo prišli v popoldanskih urah in še danes pomnim, kako je naš vodnik, ki je vzbrstel v tej deželi, ponašajoči se z lepotami Himalaje, kjerkoli se ozreš, letel še dolgo potem, ko smo že hodili po Katmanduju. Kar nekaj časa po pristanku je bilo moč opaziti, da je Birman doma. Kjer se počuti kot ptiček na veji. Prepeva. Srečuje znance, prijatelje, sorodnike. Je v pristnem stiku s samim seboj. Ko si se osredotočil nanj, te je za trenutek prijelo, da bi se vrnil - v domače gnezdo, a že ko smo se spoznali z osebo, ki nas je z rožnatim okrasjem v rokah pričakala na letališču, smo ob spogledovanju drug z drugim presneto dobro vedeli, da bo slovensko za dobre tri tedne pomaknjeno v ozadje. Ker te premami - ta njihova, drugačna kultura. Kot vakuum se spojiš z vsem, kar te kot tovrstno doleti na poti. Povsem iskreno rečeno pa v trenutkih, ko si izčrpan ali razočaran, ker spoznaš, da je razlika - med našim svetom doma in njihovim - zares velika, dosežeš nivo, ko si v sebi pritrdiš, kako je drugačno enakovredno tvojemu vrtnemu pridelku. Tako zgolj puliš korenček za korenčkom in celo ugrizneš vanj. Da preživiš.
Torej, po prispetju na letališče, obdarovanjem s svežimi venci oranžnih cvetlic, smo v povsem poletnih temperaturah ( za naša merila: okoli 25 stopinj celzija ) prispeli v hotel, v okrožje Thamela, v Katmanduju. Navzven povsem evropski standard, približno treh zvezdic, navznoter pa tudi; celo s kopalnico opremljena soba je pripadala obema paroma. Anici in Radovanu. Ireni in meni. Birman pa je prvo noč, ko je bil po dolgem času spet doma, prespal pri stricu, ki smo ga tega dne spoznali na tradicionalni večerji, nedaleč stran od hotelskih soban.

Z Ireno sva skovali posebej močno, prijateljsko vez. Tudi zato, ker sva večino noči sobivali v skupnem prostoru, tokrat hotelski sobi. Prav ona mi je bila poslana s posebnim namenom ( kot vsi ostali ), kar sem spoznala že, preden smo odleteli iz Slovenije. Njena odločnost in hkrati uvidenost oziroma sposobnost se vživljati v misli ali čustva drugih, so presegali vse tiste, ki se sicer gibljejo v sferi moje cone zasebnosti ali prijateljskih struktur.
Kadarkoli me je vprašala, na kateri strani sobe bom spala, ali kako bom obrnila svoje telo ( berite: kje bodo glava in kje noge :) ), se mi je zazdelo, da nosi odgovor že v sebi. S svojo osebnostjo me je spominjala na žensko, ki mi je podarila življenje. Pri njej imam vsakokrat, kadar mi postavi vprašanje, sploh če odgovor prinese določene posledice zame, občutek, da si pri sebi odgovori že prej in se tako nikoli ne zmoti. Pri občutku, ne odgovoru.

Posebne vrste odgovorov sta mi ponujala Anica in Radovan. Nehote sta mi (od)govorila, da idealov, ko živiš dvojino ni, čeprav sta mi le-tega predstavljala. Med njima se namreč vse sestavi v prekrasen mozaik dobrega in lepega; čeprav navzven deluje, kakor da prilagajanje ni potrebno, sem dan za dnem, predvsem, ko nam je tekla voda v grlo ( brez kapljice vode v prostorih, ki naj bi imele tloris, podoben našim kopalniškim predstavam ), prihajala do teh zaključkov.
Vedno, torej, je prilagajanje mati našega dobrega počutja, če potujemo v skupini. Ta je sposobna homogenega obstoja le, ko se vsak v sebi sooči z dejstvom, kako različnost okrepi enaka merila.

Po prenosu nahrbtnikov v sobe, smo se vsi skupaj srečali v predverju hotela in odšli v restavracijo, kjer nas ni čakalo zgolj zares bogato obloženo omizje, pač pa kopica prijetnih dogodivščin, doživetih z Nepalci, ki so sedeli ob nas. Prav tako nas je prevzel kulturni ples, ki so nam ga predstavili v tej restavraciji.
Mirne volje smem reči, da se je te noči vse kresalo od obilja tradicionalno dobrega, ki smo ga prepoznali v treh Nepalcih: Birmanu ( zanj se je kasneje izkazalo, da mu duh nepalskega malce bledi ), Susilu, soorganizatorju tega popotovanja in solastniku potovalne agencije, s katero smo raziskovali obličja zemlje pod vrhovi najvišjih gora sveta ter Parshuramu, Birmanovem stricu, ki smo ga dva dni zatem spoznali še kot lastnika precej velikega podjetja.

Prvi večer, ko sem doživljala Nepal in tamkajšnje državljane, se mi je v okus spominov vgradilo precej nezamenljivih vtisov.
Najprej ta, da se po dolgi letalski vožnji, vedno prileže obrok, ki nima sintetičnih primesi. Tudi, če bi nas postregli samo s čilijem ali golo, pikantno omako ter kuhanim krompirjem, bi se razveselili. Samo, da sedimo znova na tleh in okušamo deželo še v skrbno izbrani prehrani.
Natakarica je večkrat prišla k omizju, predvsem sem pa prvikrat preizkusila, kako je pikantno dobro, riž izjemen in daleč od tistega, ki sem ga velikokrat pojedla na domačih, evropskih tleh; vse ostale omake, ki k temu tradicionalnemu sodijo pa tudi niso balast. Brez njih ni pravega okusa. Hrana brez teh primesi ne diši in je kot darilo ( pa smo spet tam :) ), ki ga izročamo brez darilne vrečke.
'Začinjeni bodo tukaj', nam je odmevalo v glavi. Ampak takšno je njihovo življenje. Kot pelin. In vsak dan ga skrbno - po delčkih odmerijo - vsak zase. Po svojih zmožnostih in močeh družbene lestvice. Ti Nepalci, ki so ta večer sedeli ob nas, so zlahka pristali v našem razredu družbeno-ekonomskih kazalnikov. Druga zgodba se nam je prikazala nekoliko kasneje, ko smo se spoznali s sherpami, a najprej je bilo treba prespati.

Pred tem nam je veliko veselje predstavljalo tudi dejstvo, da je med nami ženska, ki bo sposobna porušiti morebitne bariere, če se bodo le-te pojavile. Irena. Ona je bila namreč tista, ki je slovenski ritem vklopila v nepalski ples, s katerim so nam prikazali vrsto domače kulture na tej večerji. Plesala je tako goreče in s takšnim zanosom, da sem komaj čakala naslednji...ples ali pa dan. Z njo je bilo namreč vse doživetje, kjerkoli in s komerkoli že, poseben sklop ritmičnih in dodelanih sklopov. V miselnih segmentih. Ali v gibalu dejanj, ki so sledila. Irena je nosila dušo naših skupnih razmišljanj na dlani, vsi preostali, z izjemo Birmana in Nepalcev, seveda, smo to še dolgo potiskali globoko v žep ( včasih smo si ga sešili, če ga na oblačilu ni bilo...;) ).

O tem, kaj je prinesel jutri, ali kako smo nakupovali opremo za hribolazenje v območje Langtanga pa dan zatem. Moram prežvečiti ta občutja brskanja po spominu. Ter: ugrizniti v vsaj kakšen piškot, ki je od takrat še ostal. Vsi omenjeni so namreč shranjeni v posebni skrinjici, kjer bom občudojoče gladila dragocene spomine prvega prestopa v svet, ki je ravno toliko moj kot njihov.
Če imaš rad, kar počneš, kakor to izvajaš in kogar ob tem srečuješ, je življenjsko popotovanje v resnici spekter doma narejenih... piškotov. Enakovredno temu je tudi tisto, kar se vam je sedaj porajalo kot sinonim domačega.