S spanjem si nikoli ne delam pretiranih težav, no, predvsem, ker za tovrstno potrebujem bolj malo časa. Tukaj, v Nepalu, bi zaradi vseh naravnih čudes ta del tako ali drugače najraje preskočila. Vendar: ne gre. Ker spanec da potrebnih moči za naslednji dan.
Če v resnici (za)spiš... ;)
Pri Birmanovih doma je po naših, zahodnjaških kriterijih, vse postavljeno na glavo. Njihova hiška, bolj kolibi postavljeno leseno ogrodje ( z nekaj dodatki kamenja ), dimenzij cca. 30 kvadratnih metrov; znotraj tega je prostor, kjer se obeduje ( približek našim lesenim mizam, pogostokrat zgolj črka 'p' od približka in stare, dobre lesene klade, na katerih potem veselo sediš in čakaš na - pazi, zdaj! - na domači dalvat! :) ) in precej večji del, podoben shrambi oziroma trgovini, ko hiška to dejansko postane ( v vasi je njihova družina priljubljena in znana že zaradi tega, ker imajo trgovino. V le-tej je vse, kar človek potrebuje za nujo preživetja, o kakšni čokoladi in podobnih dodatkih, ki so na naših policah tako vsakdanji kakor jutranje umivanje zob, se Evropejcem zgolj sanja. Podobno je z željami o toaletnem papirju in tušu.
Nikoli ne bom pozabila prihoda na njihovo dvorišče - pred omenjeno kolibo in za stavbo, ki naj bi služila hlevu, v katerem sta bili dve kravi. Na tem prostoru so nas poleg očeta in matere pričakali predvsem zvedavi odrasli z vasi, katerih relacij nisem uspela predelati v 24ih urah; po dvorišču pa so se sprehajale kokoške s petelinom. Slutiti je bilo, da bomo v simbiozi s slednjimi na pol prečuli prihajajočo noč. Slutja je kmalu postala res. :)
Čeprav so se po tolikem času znova videli, ni bilo prepoznati nekega posebnega navdušenja, ki bi bilo vidno navzven, pač pa sem v očeh matere in očeta dojela nenarejeno, čisto in iskreno veselje; ker je prišel. In, kar je bilo zelo očitno - sploh ne sam.
Prispeli smo že tako v mraku, da dolgo časa vsega opisanega pri svetlobi dneva nismo mogli opazovati, temveč smo se ozirali na nebeško, z zvezdami ozaljšano nebo. Razmišljali smo o vsem mogočem, med drugim tudi o tem, kdaj bo prispel naš šofer, da si bomo uspeli postlati ležišče. Dolgo ga ni bilo, zato smo se zavedli še nečesa: naslednji dan, ko se bomo podali do izhodišča našega trekinga, bo ravno zaradi tega dolg. Vožnja z motornimi vozili tem ljudem pač ni prirojena. V veliki večini, razen če zares niso dolgoletni šoferji, se ti dozdeva, kakor da - medtem ko sedejo za volan - vstopajo v računalniško igrico z avtomobilom, ki ga ne znajo najbolje spraviti v pogon. Vsaj ne v tisto smer, kamor bi ti želel. Po nekaj kašljajočih kilometrih vendarle (s)peljejo, a ne tako, da sovozniki ne bi takoj začutili, kako se prava avantura prične že tukaj. Na sedežu avtomobila. Ali: ko se po večernem obedu zaviješ v klobčič spalne vreče.
Na tej nadmorski višini kape ( še ) ne potrebuješ. Razen, seveda, če se bojiš, da bo kak komar kri pil prav na tem delu tvojega organizma. O komarjih več niti ni potrebno. Resnici na ljubo: ni omembe vredno. Naša kri jim ni toliko dišala, mogoče tudi zaradi tega, ker je imela Anica s seboj pršilo, s katerim je odgnala vse preteče, neljube vsiljivce. Zato tega, da bi rekli, kako nismo mogli spati zavoljo trume insektov, ne moremo trditi. Bolj - ne ravno spanju - je bil (ne)naklonjen smeh; tega sva sprožali midve z Anico. No, bolj ali manj: jaz...;) Povod pa so bili: kokoška ( ne vem, če ni bil celo petelin, ki so ga skrili pod velik koš tik ob naše spalne vreče ), miške ter koruzni storži. Kaj drugega, kar je letelo, proizvajalo čudne zvoke ali se približevalo našim pojavam, nismo uspeli prepoznati. Samo zdelo se nam je. Ali še bolje: smo si želeli, da bi bilo. Bili smo namreč v območju, kjer se tigri sprehajajo kakor pri nas srne ali lisice. Že zaradi tega neke potrebe ( ali bolje: želje ), da bi šli do 'štrbunk'-toalete na drugem koncu dvorišča, nad nami, ni bilo. Je bila pa zjutraj gneča. Pri vodnjaku. Ko smo si s sovaščani umivali zobe ( oni pa noge in še kaj drugega :) ).
Na nek način je bilo lisičje izpeljano tudi: da nismo prišli ob največji svetlobi v Birmanovo rojstno vas in pekoče-začinjen riž ter vsa priložena zelenjava pri obroku. Da tukaj (pre)živiš namreč ne potrebuješ veliko, sploh pa ne nikakršnih nepotrebnih detajlov. Ki samo odvrnejo posameznika od namere. Iti dalje.
Dan smo zaključili z večerjo v hiši Birmanove družine, ki so si jo na na novo postavili po potresu predlani. Prejšnja je bila nekoliko višje, del ruševin je še bilo opaziti. Prava umetnost pa je opazovati razmerje med spoloma v tem delu sveta. Najbolj očitno je to v ruralnem okolju, čeprav nekoliko razlik, ki se tukaj izoblikujejo, je med kastami. Vendar so le-te praviloma zanemarljive...
Ženska je drugače razumljena, a to, kar sem izkusila - kot ženska - v Birmanovi družini, je bil goli matriarhat. Mati nekaj velja! Posluša se jo. Že na pogled je sposobna pri drugem povzročiti pravilno reakcijo, predvsem pa le-ta izraža spoštovanje. Veliko. Osebnostno. Videti bi morali, kako so moški tekali sem ter tja; ko je samo pogledala; vključno z očetom. Edini, ki se mi je zdel enakovreden njej, je bil Birman. Pri njem je bila prisotna še sproščenost, ki je pri ostalih ni bili zaslediti, niti pri nas. Neko čudno strahospoštovanje se je razlezlo v nas...A nikakor negativno!
Vstop v že prej predstavljeno obednico smo doživljali vsak po svoje. Naši pogledi so že na daleč izražali, da bomo pojedli vse, kar nam bodo dali na krožnik. Najprej zaradi spoštovanja do teh ljudi, ki so nas sprejeli in nam bodo ponudili tako hrano kot prostor za počitek, nato pa tudi zato, ker je bilo tuljenje v naših trebušnih votlinah moč primerjati že s kakšno sireno. Le-ta je bila kmalu utišana. Z izjemnim okusom. Ki je bil takšen tudi zato, ker je prehranjevanje z rokami nekaj povsem drugega kot tisto, kar si pri nas ustvarimo kot obedovanje s priborom. Okus je drugačen. Vnos pa tudi. Potrebuješ veliko manj in vse, kar poješ, zadostuje, je odličnega okusa in, kar je bilo na očeh zapisano vsem nam: nerodno je reči, da bi še. Mati je to čutila in tako smo si v veliki večini privoščili dvojno porcijo. Zajtrka oni namreč ne poznajo, kdaj bomo jedli naslednji dan pa nismo bili povsem prepričani.
Če se mi je kaj sanjalo v zgoraj - precej strnjeno - opisani noči, se ne spomnim. Verjemite pa mi, da sedaj, ko sem doma, večkrat sanjam o tako doživeti noči. O spancu, ki ga ni bilo. Premišljujem, koliko otrok pri njih se sooči s tigrovimi očmi / 4 in koliko jih pri nas zbeži že pred srno...
Drugačen svet - povsem. A tako lep, da te ta lepota zaznamuje za vedno.
Ni klasična šminka, je pa trajno obstojna.
S kakšnimi mazili za dvig razpoloženja so nas razvajali naslednji dan - pa v naslednjem delu te pripovedi o prvem vstopu na streho sveta.
BREZ SKRBI: ni zadnji!
Ni komentarjev:
Objavite komentar