Katmandu

Predstavljajte si doma narejene piškote.
Vsak izmed njih je dovršeno oblikovan, o čemer prikimava pogled nanje; v škatli so izbrani okusi, kar takoj zazna naš voh. Gre za pisano zbirko neznansko dobrega, da sklenemo celoto le-te nekaj časa samo občudovati, se je dotikati, vonjati... Nato pa s pokrovom znova dati priložnost mislim, da se usmerijo k tistemu, ki nam je izbrano unikatnost podaril.

Skupina sopotnikov, s katerimi sem se namenila odpotovati pod obličje himalajskih kril, je bila povsem identična opisu zgoraj. Vsakdo izmed njih je bil zame darilo neizmerljive vrednosti.
Naj začnem kar z njim - Nepalcem, do katerega me je pripeljala Slovenka, njegova žena, ki sem jo spoznala na delovnem mestu. Sicer bi morala biti strogo profesionalna in s stranko, s katero imam opraviti, kadar delam, držati zgolj vljudnostni nivo komunikacije, znotraj obsega dela, za katerega me prosi. Pa se nisem naslonila na ta način reakcije. Spet! No, ne razumite tega tako, kakor da delam le, ko kršim delovne zapovedi, vendar so ljudje, ki sem jih spoznala ravno v službi in mi danes pomenijo več kot smehljajoči se znanci na ulici.
Andreja, Birmanova žena, je takšna. Pri njej takoj občutiš nenarejenost in dobre namene. Ne zna skrivati ali prikrivati, vsaj ne tisto, kar je dobro za nekoga drugega.
Sploh se ne spomnim več natančno, kako sva preskočili mejo strogo formalnega pogovora in prešli globlje, v take globine namreč, da mi je sama povedala, s kom se je poročila in kaj vse dotični počne. Med drugim slednji vodi tudi popotnike, fotografe, alpiniste idr. v Nepal. Treking varianta. Okrožje izbere sam ali pa skupaj s skupino. Tudi težavnost določi spotoma oziroma, ko se krog potepa željnih, dokončno sklene. Naš se je v zadnjem trenutku. Zdelo se je, kakor da smo - drug drugemu - padli z neba.
Nenadoma smo se namreč znašli v Birmanovem in Andrejinem stanovanju ( v Sloveniji ), kjer smo dorekli podrobnosti poti. Poleg njega - polnokrvnega Nepalca, ki odlično govori slovensko in še štiri jezike - so za omizjem sedeli tudi Irena ter Anica in Radovan, njiju sem vseskozi jemala kot eno. Čeprav gre za dve povsem ločeni osebi, sta mi nenavadno perfekcionistično orisala dobrobit simbioze, ki sem ju doumela kot eno.
Irena pa me je dan za dnem (na)učila, kako pomembno je sprejeti eno(st); to, ki se skriva v vsakemu izmed nas. Ni potrebno biti nekdo drug, da bi te drugi sprejel. Zgolj upati si moraš. Da preideš in preklopiš; kakor tudi na to, da bo za nekaj časa Slovenija in naše navade ( še bolj: razvade ) pahnjena v pozabo. Ker Nepal in tamkajšnji ljudje obetajo drugačne vrste preživljanja in zlasti doživljanja vsakdana.
Seznanjeni smo bili s tem, da bomo več kot deset dni podvrženi drugačnim klimatskih razmeram, da bodo tako testirane naše sposobnosti prilagajanja - ljudem in okolici. Vse omenjeno smo sprejeli brez besed. Samo čakali smo na dan odhoda. Na pristanek v glavnem mestu Nepala. Tja smo prišli v popoldanskih urah in še danes pomnim, kako je naš vodnik, ki je vzbrstel v tej deželi, ponašajoči se z lepotami Himalaje, kjerkoli se ozreš, letel še dolgo potem, ko smo že hodili po Katmanduju. Kar nekaj časa po pristanku je bilo moč opaziti, da je Birman doma. Kjer se počuti kot ptiček na veji. Prepeva. Srečuje znance, prijatelje, sorodnike. Je v pristnem stiku s samim seboj. Ko si se osredotočil nanj, te je za trenutek prijelo, da bi se vrnil - v domače gnezdo, a že ko smo se spoznali z osebo, ki nas je z rožnatim okrasjem v rokah pričakala na letališču, smo ob spogledovanju drug z drugim presneto dobro vedeli, da bo slovensko za dobre tri tedne pomaknjeno v ozadje. Ker te premami - ta njihova, drugačna kultura. Kot vakuum se spojiš z vsem, kar te kot tovrstno doleti na poti. Povsem iskreno rečeno pa v trenutkih, ko si izčrpan ali razočaran, ker spoznaš, da je razlika - med našim svetom doma in njihovim - zares velika, dosežeš nivo, ko si v sebi pritrdiš, kako je drugačno enakovredno tvojemu vrtnemu pridelku. Tako zgolj puliš korenček za korenčkom in celo ugrizneš vanj. Da preživiš.
Torej, po prispetju na letališče, obdarovanjem s svežimi venci oranžnih cvetlic, smo v povsem poletnih temperaturah ( za naša merila: okoli 25 stopinj celzija ) prispeli v hotel, v okrožje Thamela, v Katmanduju. Navzven povsem evropski standard, približno treh zvezdic, navznoter pa tudi; celo s kopalnico opremljena soba je pripadala obema paroma. Anici in Radovanu. Ireni in meni. Birman pa je prvo noč, ko je bil po dolgem času spet doma, prespal pri stricu, ki smo ga tega dne spoznali na tradicionalni večerji, nedaleč stran od hotelskih soban.

Z Ireno sva skovali posebej močno, prijateljsko vez. Tudi zato, ker sva večino noči sobivali v skupnem prostoru, tokrat hotelski sobi. Prav ona mi je bila poslana s posebnim namenom ( kot vsi ostali ), kar sem spoznala že, preden smo odleteli iz Slovenije. Njena odločnost in hkrati uvidenost oziroma sposobnost se vživljati v misli ali čustva drugih, so presegali vse tiste, ki se sicer gibljejo v sferi moje cone zasebnosti ali prijateljskih struktur.
Kadarkoli me je vprašala, na kateri strani sobe bom spala, ali kako bom obrnila svoje telo ( berite: kje bodo glava in kje noge :) ), se mi je zazdelo, da nosi odgovor že v sebi. S svojo osebnostjo me je spominjala na žensko, ki mi je podarila življenje. Pri njej imam vsakokrat, kadar mi postavi vprašanje, sploh če odgovor prinese določene posledice zame, občutek, da si pri sebi odgovori že prej in se tako nikoli ne zmoti. Pri občutku, ne odgovoru.

Posebne vrste odgovorov sta mi ponujala Anica in Radovan. Nehote sta mi (od)govorila, da idealov, ko živiš dvojino ni, čeprav sta mi le-tega predstavljala. Med njima se namreč vse sestavi v prekrasen mozaik dobrega in lepega; čeprav navzven deluje, kakor da prilagajanje ni potrebno, sem dan za dnem, predvsem, ko nam je tekla voda v grlo ( brez kapljice vode v prostorih, ki naj bi imele tloris, podoben našim kopalniškim predstavam ), prihajala do teh zaključkov.
Vedno, torej, je prilagajanje mati našega dobrega počutja, če potujemo v skupini. Ta je sposobna homogenega obstoja le, ko se vsak v sebi sooči z dejstvom, kako različnost okrepi enaka merila.

Po prenosu nahrbtnikov v sobe, smo se vsi skupaj srečali v predverju hotela in odšli v restavracijo, kjer nas ni čakalo zgolj zares bogato obloženo omizje, pač pa kopica prijetnih dogodivščin, doživetih z Nepalci, ki so sedeli ob nas. Prav tako nas je prevzel kulturni ples, ki so nam ga predstavili v tej restavraciji.
Mirne volje smem reči, da se je te noči vse kresalo od obilja tradicionalno dobrega, ki smo ga prepoznali v treh Nepalcih: Birmanu ( zanj se je kasneje izkazalo, da mu duh nepalskega malce bledi ), Susilu, soorganizatorju tega popotovanja in solastniku potovalne agencije, s katero smo raziskovali obličja zemlje pod vrhovi najvišjih gora sveta ter Parshuramu, Birmanovem stricu, ki smo ga dva dni zatem spoznali še kot lastnika precej velikega podjetja.

Prvi večer, ko sem doživljala Nepal in tamkajšnje državljane, se mi je v okus spominov vgradilo precej nezamenljivih vtisov.
Najprej ta, da se po dolgi letalski vožnji, vedno prileže obrok, ki nima sintetičnih primesi. Tudi, če bi nas postregli samo s čilijem ali golo, pikantno omako ter kuhanim krompirjem, bi se razveselili. Samo, da sedimo znova na tleh in okušamo deželo še v skrbno izbrani prehrani.
Natakarica je večkrat prišla k omizju, predvsem sem pa prvikrat preizkusila, kako je pikantno dobro, riž izjemen in daleč od tistega, ki sem ga velikokrat pojedla na domačih, evropskih tleh; vse ostale omake, ki k temu tradicionalnemu sodijo pa tudi niso balast. Brez njih ni pravega okusa. Hrana brez teh primesi ne diši in je kot darilo ( pa smo spet tam :) ), ki ga izročamo brez darilne vrečke.
'Začinjeni bodo tukaj', nam je odmevalo v glavi. Ampak takšno je njihovo življenje. Kot pelin. In vsak dan ga skrbno - po delčkih odmerijo - vsak zase. Po svojih zmožnostih in močeh družbene lestvice. Ti Nepalci, ki so ta večer sedeli ob nas, so zlahka pristali v našem razredu družbeno-ekonomskih kazalnikov. Druga zgodba se nam je prikazala nekoliko kasneje, ko smo se spoznali s sherpami, a najprej je bilo treba prespati.

Pred tem nam je veliko veselje predstavljalo tudi dejstvo, da je med nami ženska, ki bo sposobna porušiti morebitne bariere, če se bodo le-te pojavile. Irena. Ona je bila namreč tista, ki je slovenski ritem vklopila v nepalski ples, s katerim so nam prikazali vrsto domače kulture na tej večerji. Plesala je tako goreče in s takšnim zanosom, da sem komaj čakala naslednji...ples ali pa dan. Z njo je bilo namreč vse doživetje, kjerkoli in s komerkoli že, poseben sklop ritmičnih in dodelanih sklopov. V miselnih segmentih. Ali v gibalu dejanj, ki so sledila. Irena je nosila dušo naših skupnih razmišljanj na dlani, vsi preostali, z izjemo Birmana in Nepalcev, seveda, smo to še dolgo potiskali globoko v žep ( včasih smo si ga sešili, če ga na oblačilu ni bilo...;) ).

O tem, kaj je prinesel jutri, ali kako smo nakupovali opremo za hribolazenje v območje Langtanga pa dan zatem. Moram prežvečiti ta občutja brskanja po spominu. Ter: ugrizniti v vsaj kakšen piškot, ki je od takrat še ostal. Vsi omenjeni so namreč shranjeni v posebni skrinjici, kjer bom občudojoče gladila dragocene spomine prvega prestopa v svet, ki je ravno toliko moj kot njihov.
Če imaš rad, kar počneš, kakor to izvajaš in kogar ob tem srečuješ, je življenjsko popotovanje v resnici spekter doma narejenih... piškotov. Enakovredno temu je tudi tisto, kar se vam je sedaj porajalo kot sinonim domačega.