Ko smo pometli s prvim zajtrkom, se je zgodil skok na enega prvih prelazov, vsaj zame. Nisem namreč običajna, kar zadeva izbiranje in prebiranje med oblačili ter obutvijo, a če se nekaj mora, grem tudi preko tega. Tokrat še toliko bolj in raje, saj mi je ta prehod omogočal vstop v zame pravljične sobane: videti (vse)mogočnost gora, njihovo brezmejnost in (pre)moč, ki jo v vsej lepoti zaznavnega občutimo na slehernem koraku, usmerjenem proti Njej - Himalaji. Langtang predel; tukaj so gotovo tudi stopinje našega Alpinista - Tomaža Humarja.
Končno se je pravljica torej tudi zame pričela, čeprav s kupom puhastih (pre)oblek, ki jih bomo tamkaj še kako potrebovali. Temperature ponoči menda ne bodo podobne tem, v koritu Nepala. Poletje je bilo namreč zaznati že v jutranjem času ( a to je le njihova pomlad! ), ko smo se po zajtrku jajčnih spektaklov različnih oblik, ki se ob prebranem na jedilnem listu znajdejo pred teboj na krožniku, podali v to šivalno industrijo goram-prilegajočega perila.
Birman ima prijatelje vsepovsod, zlasti med trgovci. Trgovina pa je tem ljudem na Vzhodu prirojena. Ko vstopiš v to oazo polnjenja blagajn(e), si njihov. Še tisto, kar se ti je prej zdelo, da si sploh ne bi oblekel, povlečeš nase. Ker oni tako spretno - kot da so palčki, ki Sneguljčici držijo svetilke - iz kiča naredijo najbolj(ši) unikaten izdelek, priznanih znamk. Pa prav vsaka barva in velikost sta: samo Zate!
Najbolj smešno je ravno to, da priznanih znamk ne kopirajo ( berite: napišejo :) ) pravilno. Nekaj približno temu, samo da je oblika loga kolikor-toliko identična izvirniku - da je od daleč videti lepo.Kot gore...
Svoj nahrbtnik sem hitro napolnila. Pohodniške hlače, majico in jakno sem imela tako že na sebi, dodala sem zgolj še puhovko, termo spodnji in zgornji del ter hlače, ki si jih bom privoščila za sklep prehojenega, se pravi: z njimi bom ob vrnitvi v Katmandu preverila, če sem kakšen kilogram pustila v gorah.
Irena, Radovan in Anica so imeli težjo nalogo. Glede izbire, saj so imeli na pladnju občutno več želenega. Ampak bolj so se osredotočili na s puhom obdarjene dele tekstila. Ostalo so namreč že prinesli s seboj.
Ko smo po nekaj urah še vedno krožili po trgovini ( ta krožni promet je kot začaran, saj nikakor ne najdeš pasu za izstop iz njega : ) ), kjer smo bili z vsemi trgovci že prijatelji ( ki se poznajo iz časov praznjenja mehurja v hlače dalje ;) ), je bilo vse popolno, odlično ali prevedeno: 'vzemi, prosim, samo, da gremo'.
Pa smo šli, no, če sem natančna, se odpeljali - s čisto pravim terenskim vozilom ( po domače: džipom, po vsej verjetnosti kitajske izdelave... ). Vozil nas je gospod, ki mu je vožnja s tem avtom neznansko godila, nam pa, ker je bilo očitno, da se z njim rokuje prvikrat, nekoliko manj. Najprej je svojevrsten adrenalinski podvig že sama vožnja, ker v njihovem prometu semaforjev ni, na cesti je vse od motornih vozil, rikš, ( svetih ) krav, koles ( teh res ne morem spregledati ;) )..., policisti pa so okras - živo cvetje.
Imela sem celo občutek, da jih država postavi na vidno mesto zaradi nas, turistov. Lepo jih oblečejo, jim dajo še piščal v roke ( ki pa jo trobente in zvonci z ostalih vozil zlahka preglasijo ) ter plačajo, da se le mi počutimo bolj varne. Zagotovo tega občutka varnosti mi, ki smo se vozili skupaj, nismo začutili, prej bi rekla, da so se nam te maskote v uniformah smilile; uvideli smo namreč, da se ljudje brez posredovanja zakonito prisiljenega in deklarativno pravilnega sami sporazumejo. Brez besed, sugestivno, zlasti s poudarjenim (samo)zaupanjem; da se na koncu vse konča dobro.
Po vijugastih cestah - najprej navkreber, nato navzdol ( gre za vinsko cesto, vsaj oznaka je bila ob cesti takšna, le da tukaj ni vinorodnega okolja, vinskih trt nisem zasledila; so pa: bananovci: na vseh mogočih in nemogočih lokacijah. In še nekaj: te banane so PRAVE! Niso vzgojene kot piščančki pod umetno lučjo. ), smo se čedalje bolj približevali rojstnemu kraju osebe, ki nas je semkaj pripeljala.
Do Nuwakota - daleč od tega, da bi v avtu molčali. Gledali smo okoli sebe, opazovali naravne labirinte riževih polj in ostalih pridelkov, ljudi, ki so vse to obdelovali, se spraševali, če bi zmogli preživeti v njihovih lesenih kolibah in se predvsem pogovarjali drug z drugim ter pazili eden na drugega ( Si v redu? Te boli koleno ( nog ni bilo mogoče popolnoma iztegniti )? Ti je slabo? Koga pogrešaš? etc. ).
Čutiti je bilo, da je v zraku zaplapolalo eno samo spoštovanje. To, namreč, da te oseba, ki te bo prvič življenju videla ( in Bog ve, če še kdaj zatem?!? ) sprejme pod svoj krov, ti ne ponudi le obroka, temveč je pripravljena s teboj deliti vse, s čimer ji življenje ponuja obilje dobrega, ni vsakdanje. Počutiš se hkrati polnega in praznega. Bojiš se, da bi kakorkoli poteptal njemu karkoli svetega, pomembnega, da ne bi znal izraziti hvaležnosti ob vsej tej časti in da človeku ne bi dal ustreznega ter še kako vrednega občutka - da je kot človek izreden. V svoji kulturni drugačnosti. V izjemnosti preživetja z nič. Veličastnosti deljenja z drugim; dobrega razpoloženja, človeku pripadajočega se primata vrednosti, kadar si z njim.
Znočilo se je že, ko smo prečili reko Trishuli ter prešli na breg, kjer so vse naokoli posejani leseni domovi, ob njih pa z rižem pozlačena polja. Pot do vsakogar, kjer tod biva, je še povsem neokrnjena in močan je občutek, ko stopi semkaj tujčeva noga. Ne vem sicer, kako je na Marsu, ampak pogledi nekaterih domačinov so bili tako okroglo-veliki, da sem se na trenutke počutila prav tam - na Marsu. In ti - Marsovčki - si niso želeli, da grem stran. Kje pa! Če si si le vzel trenutek zanje, so ti radi pokazali, kar te je zanimalo, prikazalo utrip, o katerem si poizvedoval in te s svojo prvinskostjo n(a)ravnega nagradili za postanek. Z nasmehom; takšnim globokoumnim. S temi smo se pomaknili do svetega drevesa, občudovali njegovo mesto, prisluhnili Birmanovi pripovedi, kako je kot otrok tukaj večkrat pešačil sam in premišljeval o lepih rečeh, da se ne bi obremenjeval z mislijo, kako ga za sosednjim grmom čaka tiger. Da, na njihovih tleh, v teh predelih ni prostoživečih srnic ali lisic, so pa tigri. Če naletiš nanj, je menda najbolj prav, da mu zreš v oči in se počasi oddaljuješ stran od njega. Mi te (ne)sreče, da bi mu pogledali v oči, nismo imeli, se nam je pa vse bolj smejalo - v srcu - ko smo se približevali vasici, kjer bomo prespali. Tako blizu zvezdam in Človeku namreč že dolgo časa nismo bili.
In, da, takšne mladostne razigranosti že tudi dolgo časa ni bilo v nas. Ura je bila naša zadnja misel, dan toliko bolj. Tukaj si docela odpočiješ od vseh posvetnih, človeka pripadajočih miselnih stihov v siceršnji vsakdanjosti. Sonce in luna pa končno najdeta svoje ( pravo ) mesto pri določitvi časovnih definicij.
Jutri, torej, povem, kako je bilo spati pod zvezdami, ko so si miške nad nami luščile koruzo ter sredi noči najti straniščno školjko. Pa ne pozabite: ta jutri morda ne bo ravno ta(k), ker sem uro odložila tega dne - v Nuwakotu. Tako sem zdaj precej lažja. Pomirjena. Neobremenjena. Vendar: človeka ne bom pustila čakati. Vsaj tistega ne, ki mi dovoli ( ali pa jaz njemu ;) ) potrkati na srce.
P.s.: avtor fotografij je Radovan Bofulin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar