Čeprav je sprva kazalo, da mi jih bo natrosila zgolj o tem, kako je družinsko življenje monotono in s čim si ga je zaradi želje po raznolikosti začinila tokrat, me je skoraj slekla, ko mi je v enem stavku povedala, kar ji je očitno že dolgo ležalo na duši. "Depresivna sem. Že nekaj let (pre)živim s tabletami, sicer..."
Od tod dalje je sledil dooolgggg monolog; tako osupla sem bila, da sem le poslušala pa še to...mi je bilo na trenutke preveč. Toliko gorja - v eni sami osebi. Takšna doza bolečin - v enem samem človeku.
Ko me je omenjena zdramila z vprašanjem, kako bi se na določeno situacijo odzvala jaz, se mi je posvetilo.
Morebiti pa le nisem tako dobra poslušalka? Mar ne opazujem dovolj pozorno tistih, ki so mi precej blizu, da ne zaznam takšnih nihanj v osebnosti posameznika? Zakaj nisem prisluhnila intuiciji, ki mi je na trenutke celo šepetala, da ravno z njo nekaj ni v redu?
Hja, ampak, če bi bili tako zelo dobri - kot poslušalci in sogovorniki - potem se v zdravstvu danes ne bi soočali s težavo čakalnih vrst in manjkom zdravnikov, pač pa bi pisali ter se pogovarjali zgolj o tem, kako dobri opazovalci smo. Ki znamo prisluhnit, kadar je nujno potrebno. Povedat, kar je prav, če nas prosijo. Ter sklepat, kaj je modro storiti, da o(b)stanemo; v odnosu. S prijatelji, partnerjem, sodelavcem idr.
Saj vsi še kako dobro vemo, da sami težko prerastemo lasten ego, v sožitju z drugimi pa je to najlažje.
Navsezadnje gre samo za tehniko, v kateri ni treba uporabiti ničesar drugega, razen razumevanja, iskrenosti, zaupanja ter hvaležnosti. In, seveda, LJUBEZNI!
Je to v današnjem svetu res povsem nemogoče?!?
