kot incognito

Nekoč so ljudje bolj(še) živeli.
Znali so umiriti svoje misli in izklopiti vse: nepomembno in nepotrebno. Predvsem niso imeli neštetih motečih dejavnikov, s katerimi bi se oddaljili. Drug od drugega, najbolj pa: od lastne biti.

Utrip dneva ob zgodnjem svitu

Danes imamo: izobilje vsega, v vsakomur pa stežka najdem vsaj malo nečesa, zares njegovega. Tisto, kar vrednostno presega in osmisli. Tega več ni. Ker ni: poti, s katerimi bi utirali pot eden k drugemu. Smerokazi so namreč bolj obrnjeni navzven. K izložbam. V veleblagovnice. V pivske hrame, kjer petje ponikne in na sporedu prevladujejo (melo)drame, mnogokrat sprevržene v tragedijo ali srhljivko.

Prijateljski objem narave

Zato tu res ne želim: o(b)stajati.
Pa se napotim tja, kjer še najdem redke, s katerimi si besede v resnici izmenjam. To pomeni, da me je oni, s katerim sem padla v brezčasnost znotraj pogovora in tisti, zaradi katerega je bilo vredno upočasniti korak ter prisluhniti, zares in povsem slišal; toliko in do te mere, da je tehtnica, ki v našem možganskem kolesju melje
hitreje kot beseda splava na površje, poiskala ravnotežje.

Kamena gredica

Zaradi vsega tega je tovrstni pogovor mnogokrat kot nemi film. Hodiš ob drugem in ne da bi karkoli povedal: uveljavljaš samega sebe. Na tak način lastno anteno želenega usmeriš k cilju v dobrobiti.

Večnost minevanja

Kar šteje veliko več kot neomejen bančni limit je - razgled. Ta te pripelje do ekstaze veselja ter zadovoljstva. Ker si zmogel premagati sebe in iti naprej.
Preko vseh ovir in mimo tistih, ki slišijo le krik že davno preživetega.

Poslušaš?

Še slišiš? Samega sebe...?

s stanovitnostjo

Od takrat, ko se zavedam lastne biti, se rada družim z živalmi. Ker se v njihovi družbi dejansko počutim najbolje. Gre za neizrekljivo lepe trenutke samobitnosti, ki jih soustvariš z živim bitjem, katerega podnapise si pišeš sam. Veš pa, da v teh odgovorih, pogovorih, monologih... ni slabega. Niti kančka. Ker njihova narava tovrstnega ne dopušča. Saj je naravno, da Življenje kot tako ni sposobno procesirati niti trohice nečesa, kar slabo (so)vpliva na nas. Sploh, če je vplivanje podvrženo temu, kar nas dela boljše.
Bolj blizu (so)človeku.

O vsem tem, kaj in koliko lepega, že na pol nebeškega, doživim - najbolj pogosto s svojim 4-nožnim - mahajočim repom, ne bom tratila ( vašega časa teh, prebranih vrstic ) oziroma izgubljala besed ( potrebnih in ne-... ), da bi tozdevne, skupne trenutke povzdignila v nekaj, zlasti danes, nevsakdanje redkega.
Samo na nekaj se želim osredotočiti in to se preprosto imenuje - z v e s t o b a.
Ki jo, če jo razumemo prav ( ter: dobronamerno ), ujamemo tudi v po(d)menu svobodnega. Krilom primernega. Fascinantno oprijemljivega. In zelo: na dosegu rok!

V tej dobi je skorajda že bogokletno omenjati, da je -biti zvest- vrednota; da je teženje k temu pogledu brezpredmetno, ali povedano drugače: nima nikakršnega smotra, kaj šele vrednosti.
Res je. Nismo zaman ustvarjeni v različnosti, vendar - priznamo si ali ne - je zrenje s kateregakoli ( zornega ) kota k istemu cilju ( celo: točki ☺): podobno, na trenutke tudi: isto ( vsaj v jakosti občutij ).

Obe z Leksi se na pot podajava zgodaj. Takrat mesto ( in: vas, celo: gozd, travniki, polja ter vse, kar je vmes ;) ) še spi.
Rada imam namreč trenutke, kadar opazujem prebujajoče. Stvarstvo. Ljudi. Živali. To, kar je vidno očem in tisto, kar uzreš zgolj po notranjem (navd)dihu. Vsak zase odmerja svoje.

Ti, včasih prehitro spolzeči trenutki, so približek onega, o čemer sem razmišljala zgoraj. Nobeno potrjevanje ni potrebno. Dolgoročno! Še manj besedno zatrjevanje. Na kratki rok!
Velja nezapisano pravilo: več, kot je o nemem izrazu spoštljivosti povedanega, manj je v resnici (iz)živetega. S tem je tako - kakor s formalističnimi priznanji. O doseženi stopnji izobrazbe; osebnem stanu; o verski pripadnosti.

Brez potrdila vsakdo ujame nekoga, ki se je (z)našel. V usmerjenosti k resnični doživetosti zvestobe. V sebi in izven.

Si upaš? Biti zvest sebi in nato zgolj zvesto slediti svoji: bodisi ednini, dvojini ali množini?
To ni tekma, zato ni zanimivo. Ker po pretečenem oziroma prehojenem - ni kolajn. Je pa zadoščenje, da si. O(b)stal.

Kje, ljubi Človek, si?!? Te je dremež povsem prevzel in ne vidiš, kako bi lastna senca rada srečala: Tebe - s Tabo?