Powered By Blogger

sobota, 27. junij 2015

...s sestrami!

Spomini, ko sem bila prvič v situaciji, da spoznam sestro - v belem - segajo v moje zgodnje otroštvo. V čase, ko so bili zobje še mlečni in misli mlačne.
Takrat so se mi zdele one še posebej pomembne, saj so pogosto poskrbele, da je moj strah ( pred boleznijo in zdravnikovimi 'prijemi' ) povsem izginil. Nad njihovimi pristopi sem bila pogosto navdušena in sploh ni bilo nenavadno, če sem imela v mislih, kadar sem zapustila prostore bolnišnice, da sem se predvsem zaradi njih, njihove spodbude počutila bolj zdravo - še preden sem pogoltnila sirup ali čudežno tabletko.
Da, ljudje, naši pogledi na sočloveka in pogled človeku v oči - to ozdravlja. Ta drža nas dela zdravilne, zlasti v primerih, ko se tega ne zavedamo, pač pa samo smo. Ravnamo intuitivno dobrodejno. Delujemo, kakor da negujemo nam ljubo cvetlico, ki so ji ravnokar odpadli cvetovi, da bi znova vzcvetela. Odišavila prostor. Naše čute usmerila k lepotam bivanja.
Ti, sestrski dotiki nam niso tuji. Prepojeni smo z njimi. Vse, kar je v nas, iz česar izhajamo, vse to kriči po dobrem. Tisto, kar nam prikazujejo mediji, je pogosto popačeno. Načeto. Močno.
Če se ne strinjate z menoj, pomislite na to, kakšno juho, torto, kekse ( karkoli vam pade na pamet! ), bi jedli, če bi v kuhinji stala oseba, ki vam pripoveduje recept, da bi iz sestavin nastala jed ( človeka, o katerem pripoveduje ).

Dejansko gre za originarno potrebo, da v drugemu prepoznamo samega sebe. Da obrišemo prah z vsakega, ki smo ga zato, ker nas je premagal ego, pomaknili v kot. Skrili.
Ravno ta del je najboljši. Prav to daje okus jedi. Na kakšen način preživljamo dneve.
Če manjka v njem sladkorja ali popra, se bomo hitro znašli pred vrati, ko nas bo najprej pozdravil ( praviloma! ) nasmejan in razžarjen obraz veličastne bele kapsule srčne kulture in človeško primerljive z angelskimi dotiki. Ki grejejo pozimi, obarvajo pomlad, jeseni dodajo življenskost in poletju ponudijo tisti del, s katerim je vsaka vročina samo občutek,  kakor da smo ravnokar zanetili ogenj sredi zledenele divjine.

Po naravi smo vsi obdarjeni z občutkom pripadnosti. Izhajajoč iz tega smo najprej postavljeni v množico, ki jo imenujemo družina. V njej se vse prične. Ali: konča.
Tukaj se rodijo sestre ( oziroma: bratje ), ki zrcalijo resničnost medčloveške topline, o kateri razmišljam zgoraj.
Še bolj pomembno kot prispodoba sestrstva / bratstva v izvorni celici pa je, da prisluhnemo sebi, notranjemu glasu ( ki je vse prej kot tih ) ter vanj vdihnemo belino, ki je protiutež črnini, s katero se sooča naš družbeni, ekonomski, državni - globalni - (eko)sistem.

Naj nam ne bo težko.
Podariti nasmeha in pomežika. Še posebej tem, ki so (pre)dolgo odeti v črno. Dovolimo se z nasmehom približati nekomu, ki navzven morda sploh ni tako oddaljen, tako zelo bolan, kakor zgleda na prvi pogled. Tak pogled ( prvi :) ) je itak izkrivljen, podobno kot zaljubljenost pretiran in skuša zgolj prepričati kogarkoli, da je nekdo več vreden kot drugi.

Seveda, veliko družino imam!
In prav ponosna sem nanje - na slehernega brata ali sestro. Četudi mu ni vedno do igre in ne razmišlja podobno.


Bo že držalo. Za vsako bolezen rožca raste - tudi zame.
In ta, ki sem jo ravnokar ubesedila, je živa - zelo.
No, odvisno od tega, kaj me boli... ;)

četrtek, 2. april 2015

s (po)trpljenjem!

Ker so nas v zadnjih 20.h letih pretirano navadili, da se mora ura vrteti hitreje, kot dejansko teče čas, imamo občutek, da neprestano zamujamo. Kakor da: smo zamudili samega sebe. Pa je res tako?!?
Preverimo.
Kolikokrat se vam zgodi, da čakate v vrsti?!? Pred blagajno, okencem, startom maratona?
Kaj se takrat poraja v vas? Veselje? Zadovoljstvo? Morda celo: (po)trpljenje?

Ko sem v čakalni vrsti, skoraj vedno premišljujem o vsem drugem - kakor o tem: kdo le je pred menoj? Kako dolgo misli tole trajati? Bo že enkrat konec čakanja?
Tiste trenutke premišljevanje raje zamenjam z vsem, kar me ta dan odličnega še čaka. Večinoma so to obetavne priložnosti za (pre)obrate mojih misli, kjer v izdaten pogon spravim svoj organizem. Vrsta naenkrat postane nevidna. Kot da izginem s prostora, ki me navzven nemalokdaj navda s slutnjo zadušljivosti. Neprehodnosti. Brezizhodnosti.

Kadar se čas ustavi, t.j.: ko nam je lepo, (po)mislimo na (so)človeka. Gre za občutek, ko o(b)stanemo v tem vesolju - lebdeči v zraku in svobodnih misli. Takrat: smo.
Ne premišljujemo, koga bi radi spremenili ali celo izpodrinili ( zaradi takšnih ali drugačnih ambicij ), pač pa se samo navzemamo najboljšega, kar nam življenje ponuja samo po sebi.
Svobodo. Gibanje. Ljudi ob nas. Domišljijo. Ideje za ohranitev in obstoj dobrega. V nas in drugemu.

Nedolgo nazaj smo se v službi pogovarjale, kaj imamo raje: potico, tisto običajno ali kar nekvašeno, ki se speče brez kvasa, kot da zmes zgolj postavimo v mikrovalovko, kjer proces lahko še pospešimo.
Večina ( nas ) se je strinjala, da je kvas silno pomemben imenovalec, brez katerega ni želenega, končnega produkta. V njem so encimi, ki tudi ostalim sestavinam povzročijo rast v ravno pravem razmerju in nas tako ob koncu, ko je izdelek nared, razveselijo in zadovoljijo z okusom ( nepozabno omamnem! ), s katerim presenečamo. Sebe in nato tudi vse tiste, s katerim narejeno delimo.

Človeštvo biva na Zemlji že precej dolgo obdobje. Civilizacije so se menjale, družbeni sistemi spreminjali, a vseskozi ostaja prvobitno, da jedro - človek ostane neizpolnjeno, v kolikor ni bistvenega. Če ni spregleda ( znanstvenega, osebnega, družbenega ), da smo drug drugemu sol. Sladkor. Pelin. Poper. pa tudi: kvasna potenca. S pomočjo le-te omogočamo (pre)rast vsemu. Živemu in neživemu. Obstoječemu in pretečemu. Pričakovanemu in nenadejanemu. Telesu in duši.
Prej kot bomo začeli krmiti svoje ptičje prigode z zdravorazumskim ( ko na dogodek pogledamo s primernega razgleda, določene časovne distance, op.p. ), prej se bomo ustalili v prave tirnice. In: nikoli zamudili vlaka. Čeprav: nas neprestano preganja misel, da je zadnji pravkar odpeljal!

Ne. Ne bom čakala. Še manj: pričakovala. Vsekakor pa se nameravam bolj ( zavzeto in zavestno ) lo(teva)titi vsega, s čimer krepim svojo osebnostno sliko z barvami potrpljenja.
Dokler ne bodo te zgolj sončne, se nimam nad čim ali kom pritoževati.
S takšnim fokusom se nam zlahka primeri, da pridemo v hišo svojih sanj in smo priča srečnim okoliščinam ter ne: kakor v vseh preostalih situacijah, ko zaradi zidu - osebe pred seboj - uzremo zamudo. Nesrečno spako, ki nevarno preži na nas. Ali celo; ponesrečen poskus, da dobimo potrebno, nujno in preverljivo smehljajočo se sceno (ne)vidnih palčkov, ki odnesejo vso dobrobit tega sveta zaradi enega samega razloga - nestrpnosti. Zakaj? Le zaradi  (s)miselnega vrtenja delovne dinamike vsakdana.

Rada potrpim. Počakam. Dam prednost (ne)komu.
Tako dokažem, da se požvižgam na čas. Na nepotrebno hitenje.
Še raje prisluhnem. Vsem(u). Kar gre mimo. O(b)stane.
Tako se soočam s tistim delom sebe, ki bi najraje ubežal s sveta, a istočasno (ne)vede pripravlja platformo s svetlobno hitrostjo nabitih sinaps, ki švigajo v (nes)končno. V tisti del, ki nerazdelno ruši osnove človeških principov in nam vzbuja pomisleke, če nismo morda že včeraj zamudili današnjega dne.
Tak nazor ne prinaša drugega, razen razdora. Globoke vdihe. V vrstah, še bolj pogosto pa: med vrsticami.
Tistikrat se srečujmo s pojmom (po)trpljenja. Našega. Sosedovega.

Ali: nam je preprosto vseeno, kje bomo zaključili pot(ovanje) z, vsaj zame, nepotrebno - nahrbtno - opremo prezira in prevrednotenja osnovnih, prijetnih in toplih, medčloveških odnosov?!?

Brez dvoma.
Sem za! Potico, ki vzhaja. In vrsto, ki pač traja.