Že od nekdaj nimam težav s tekom. Kakopak, rada tudi jem, ampak bolj kot apetit želim v tem razmišljanju izpostaviti željo po gibanju, pravo hotenje po tem, da sledim dobrim spremembam v življenju.
Nekaterim nam je že kar v zibelko položeno, da se lažje razumemo - s seboj in drugimi - če več časa namenimo športnim aktivnostim. Zato sama - že iz tega razloga ( od nekdaj ) - veliko svojega časa posvetim udejstvovanjem, kot so: tek, kolesarjenje, v zadnjem obdobju svojega življenja pa sem našla tovrstno zadoščenje tudi pri karateju in plezanju.
A prva izmed vseh naštetih panog je vsekakor tek; po strmini, ravnini, travniku, makadamskih ali asfaltnih cestah, pozimi, spomladi, poleti, jeseni, če dežuje, sije sonce, sneži, piha veter...
To je preprosto čas, kjer sem jaz - preprosto in zgolj - jaz. Takrat se v meni porajajo in nastajajo najlepše predloge za sejanje dobrega ter iz mene sije zares pravi odsev tistega, kar je potrebno; da grem naprej. In na to pot s seboj (od)peljem še koga.
Spomnim se, ko sem se podila še okoli hiš po vasi in lovila trenutke, ki sem jih preživela s prijatelji svojega otroštva. Takrat ni bilo prvenstveno osvojiti lovoriko s tem, da pretečem najdaljši krog, ki ga še zmorem, ne da bi na cilju padla po tleh, pač pa je (ne)kaj veljalo to, da smo se lovili skupaj. In, seveda, tekli.
Naš cilj je bil vsekakor skupni in neizpodbiten, torej preseči zaspanost, ki se nam je pogosto (do)godila, po vseh dobrotah, ki so se bohotila na mizah naših babic. Toda - ne. Nismo se dali; te, reklamne spote, ki so se nam bliskali ( kratko - malo ) pred očmi, smo spregledali in se raje preusmerili k tistemu, kar nam daje (pre)živeti: na / po kisik smo stekli.
Razumljivo, velikokrat nam ni bilo do tega, da bi grabili seno ali nabirali sadove z njive, a če smo vključili tek, potem so dvomi, ali raje vendarle ne bi, na lepem izpuhteli. Bili so senca preteklosti, s katero smo pometli že kot otroci. Pa ne pod preprogo! Na smetišnico in z nje v zemljo, od koder so pravzaprav vzniknili.
Kadarkoli imam pred očmi to prispodobo - užitka gibanja, mi zares nikdar ni težko vstati in se preleviti v tekačico...
Vendarle pa...
Človeški um zna biti velik sovražnik, kadar je izpostavljeno vprašanje, kaj je za nas resnično pomembno za napredek v življenju. Še večja ovira se lahko pojavi, če čustva prevladajo nad razumom. Prav zaradi obojega, ravnokar izkoščiščenega, je tek izvrstno zdravilo. Ne le da uravnava nivo hormonov in na splošno poskrbi za ravnovesje v telesu, še bolj nas namreč prepriča v to, da je vse mogoče in da nič ni nikoli tako črno, da za tovrstno temo, ne bi uspeli videti belega, svetlo. V resnici moramo samo: obrniti dlan ali pa le - to ponuditi (ne)komu drugemu, vsekakor ne tistemu, ki ničesar, kar predlagamo ne sprejeme, vse označi za nesprejemljivo in nepredstavljivo, še posebej, ko gre za iskrene in prave namene.
Ljudje, ki se ukvarjajo s športom, ki radi tečejo, slednji imajo vizijo; jasno in usmerjeno k temu, da nas prepričajo v lahkotnost bivanja ter reševanja morebitnih težav, če se le - te pojavijo. Težave pa... te so le obrnjena slika onega, kar nam nudi iztek...
Če ne začnemo z ogrevanjem in prepričani, kako nam bo še enkrat uspelo doseči cilj, ne glede na število pretečenih kilometrov ali zemljevid, ki smo si ga določili, potem v izteku ne čutimo olajšanja, ne veselimo se cilja, ki sledi temu. Redoma slediti vsemu, kar ima (s)misel, tudi v tem - športnem smislu - nas ne dela le specifično, ciljno naravnane, ampak še bolj sistematične ter dojemljive za vse; prav te lastnosti naposled pomagajo, da izstopimo iz megle in na koncu (vz)dihnemo le: "Še!"
V kolikor imate težave z apetitom - bodisi, da je tega preveč ali premalo - pojdite v naravo in prepričajte svoje telo, naj vendarle pospeši vaš, srčni utrip. Ko boste to storili prvič, vam drugič sploh ne bo več potrebno misliti na naslednjič. Srce bo kar samo od sebe izrazilo potrebo po tem, da svojemu telesu - v gibanju - izpove ljubezen. In sledil bo le še vaš, izrazito dober - TEK :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar